Pred nami je prihodnost. Kakšne cilje ste si postavili v tem letu? Ne vem, kako je z vami, ampak moja izkušnja je, da so vsi sklepi, ki sem jih naredil na začetku šolskega ali študijskega leta, silno kratkega daha. Prvi teden je še držalo, potem pa je šlo čisto po svoje. In vendar se jim ne odpovejte, ne odpovejte se tem sklepom, zlasti pa se ne odpovejte ciljem. Cilji naj ne bodo nizki, cilji naj bodo vredni tega, kar ste, ustvarjeni od Boga, Božji otroci, ljubljeni od Boga in ljubljeni od svojih staršev in od toliko drugih ljudi. Zato naj tudi vaši cilji ne bodo nič manjši. Naj bodo vaši cilji izraz Božje ljubezni in hkrati tudi sad ljubezni, ki jo doživljate v svojem življenju, morda ne vedno take, kot bi vi želeli in kakor bi bila vam všeč. Ljubezen nikoli čisto ne paše na naša ramena ali na našo dušo in ravno zaradi tega nas lahko oblikuje in pelje naprej, ker nas presega, ker je drugačna, večja, kakor pa smo jo mi v tistem trenutku sposobni sprejemati in doživljati. Ali boste te cilje dosegali? /…/

Pred vami je pot. Ali boste dosegali cilje, ki jih postavljate? Veste, znamenje, da dosegate, da greste proti cilju, ne bo prehojeni čas, ne bo prehojena pot, ne bodo vedno bolj polni zvezki in vedno bolj podčrtane knjige. Znamenje, da na tej poti napredujete in da greste v pravo smer, bodo sadovi, ki bodo zoreli v tem letu iz tedna v teden, iz meseca v mesec v vašem življenju. Sveto pismo postavlja čudovit kriterij presojanja, ali je neka stvar, neka dejavnost, neko prizadevanje dobro, ali je resnično ali ne. Po njih sadovih jih boste spoznali. In tudi pravilnost vaše poti, prava smer vašega prizadevanja bo razodeta po sadovih, ki jih bo dajalo vaše življenje.

Rad bi vas opozoril na neko zelo preprosto stvar. Glejte, sadov nikoli ni obira drevo samo. Nobeno drevo ne rodi sadov samo zase. Nobeno. Drevo rodi sadove za druge in za nova drevesa. S sadovi dreves se nasičujejo ptice pod nebom, živali polja in sadove dreves v svoje shrambe spravljamo ljudje. Drevo samo pa nikoli ne živi iz svojih sadov. In zato bodo tudi znamenje pravilnosti vaše smeri, da ste se v resnici napotili proti tistemu kam, ki ste si ga postavili na začetku tega šolskega leta, sadovi, ki jih bodo s tvojega drevesa, dragi človek, dragi dijak, draga dijakinja, draga profesorica ali profesor, dragi duhovnik, obirali drugi ljudje. Če bodo drugi ljudje prihajali k tebi, ker bodo ob tebi doživeli prijaznost, ker bodo ob tebi doživeli, da si pravičen človek, ker bodo ob tebi doživljali, da živiš za resnico, ker bodo ob tebi čutili, da jih sprejemaš kot lepe, takšne kot so, to bodo znamenja, da tvoje življenje v tem letu rodi sadove. In prav takšno preverjene bomo morali opravljati skozi vse svoje življenje. Če bodo ljudje okoli nas manj lačni, manj žejni, manj žalostni, manj razočarani, dragi moji prijatelji, potem bo drevo našega življenja rodilo dobre sadove, čeprav bomo morda mi ves čas imeli občutek nekakšne nepotešenosti. In zato, da bi ti sadovi bili v resnici dobri, bodite pozorni na to, kje črpajo vaše korenine, na kaj zidate stavbo svojega življenja. Naj to ne bo vsaka stvar, ki jo spregovori kdor koli, pa naj bo še tako všečna, še tako prijetna za uho, še tako mamljiva, da bi se odločil zanjo. Nikar, jutri je ne bo nikjer več, nihče več ne bo pomislil nanjo.

Odlomek iz pridige ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob začetku šolskega leta v Zavodu sv. Stanislava.