V obrazložitvi podeljenega odlikovanja lahko preberemo, da ga Zavod sv. Stanislava prejema tako za svoje delo od ponovne ustanovitve v letu 1992 kot tudi za svojo vlogo v naši domovini v obdobju svojega ustanovitelja škofa Jegliča ob začetku 20. stoletja. Kako se v zavodu prepletata ta tradicija in mladost, ustvarjalnost?

Veseli me, da je predlagatelj v priznanju zapisal, da gre za nadaljevanje bogatega izročila in da je izrecno omenjeno tudi prvo obdobje delovanja Zavoda sv. Stanislava od leta 1905 do leta 1945. Škofijska klasična gimnazija je bila prva gimnazija, v kateri so se vsi predmeti poučevali v slovenskem jeziku. Ob ustanovitvi slovenske univerze leta 1920 je bila izrecno poudarjena vloga našega zavoda pri oblikovanju slovenskega znanstvenega jezika, saj so profesorji na Škofijski klasični gimnaziji napisali učbenike za naravoslovne predmete in s tem oblikovali slovensko izrazoslovje tudi na tem področju. Na naši gimnaziji je potekala leta 1913 prva matura v slovenskem jeziku, kar brez dvoma kaže na tudi na državotvoren značaj naše ustanove. Prav vzgoja za ponosne Slovence je bil poleg vzgoje za zavedne katoličane temeljni namen škofa Jegliča ob ustanovitvi zavoda na prelomu prejšnjega stoletja. Po nasilni skoraj polstoletni prekinitvi delovanja zavoda so bili prav nekdanji »zavodarji« tisti, ki so vztrajno pritiskali na nadškofa Alojzija Šuštarja, tudi nekdanjega gojenca našega zavoda, naj obnovi delovanje v Zavodu sv. Stanislava. Spomin na predvojno obdobje je v marsičem začrtal tudi smernice za program Škofijske klasične gimnazije, ki se je oblikoval v začetku devetdesetih let. Med drugim gre za nadaljevanje klasične usmeritve zavoda, velik poudarek je na glasbi in predvsem zborovskem petju, izpostavljene so tudi številne druge umetniške dejavnosti in seveda ne gre pozabiti na celostno duhovno ponudbo pri vzgoji otrok in mladih. Zavod sv. Stanislava je bil ponovno vzpostavljen kot prostor celostne rasti otrok in mladih na intelektualnem, socialnem, čustvenem, telesnem, moralnem in duhovnem področju. Seveda pa je kontekst današnje mladine precej drugačen od tistega pred dobrimi sto leti, zato se tudi vzgojni in pedagoški pristopi v marsičem razlikujejo. Cilj pa je isti: spodbujati mlade k polnosti življenja, k odkrivanju in uresničevanju svojih talentov in k zavzetosti za skupno dobro v družbi.

Kako – se vam zdi – je v taki ustanovi obiskovati šolo, kako poučevati? In manj spekulativno, kako je biti direktor te ustanove? Čutite odgovornost, ponos, pritisk?

Osebno sem bil zelo vesel, ko me je tedanji direktor in sedanji pomožni škof Anton Jamnik pred 16 leti povabil, da pridem za kaplana in učitelja v zavod. Iskreno povedano, kaj veliko nisem vedel o zavodu, saj sem leta 1993, ko se je spet začel pouk na Škofijski klasični gimnaziji, odšel na študij v Rim. Sem pa poznal že nekatere nekdanje škofijce, ki so prišli kot študentje v Rim in so se mi zdeli nekaj posebnega. Moja želja iz mladosti je bila, da bi bil učitelj v srednji šoli, zato sem bil vesel, ko sem imel po koncu študija možnost, da se mi uresniči sanjska kombinacija: biti duhovnik in biti učitelj. Zelo sem užival prva štiri leta, ko sem poučeval na gimnaziji in imel duhovne obnove. Tako da mi je bilo težko, ko sem moral v veliki meri to delo opustiti, ko sem po imenovanju g. Jamnika postal direktor zavoda. Vendar naj takoj povem, da z veseljem opravljam to službo, saj čutim zaupanje in podporo vseh svojih sodelavcev. Prav ta skupinski duh, pristni medosebni odnosi in pripadnost skupnemu poslanstvu delajo naš zavod nekaj posebnega. Trudim se, da bi imel z vsakim zaposlenim oseben odnos, da bi vsakemu dal vedeti, da je dragocen in pomemben. Prav tako pa si prizadevam za to, da bi tudi vsi otroci in mladi spoznali, da je šola njihova, da so oni glavni akterji pri oblikovanju šolskega utripa. Zavod sv. Stanislava je danes to, kar je, v veliki meri zaradi idej, pobud in dejanj naših nekdanjih učencev in dijakov. Ponosen sem na vsakega posameznika, ki se je v preteklosti in se danes trudi, da bi razvijal svoje sposobnosti in prispeval nekaj k dobremu vzdušju v skupnosti. Ponosen sem na kulturo dobrih medosebnih odnosov, na zaupanje, na ustvarjalno energijo, na številne uspehe, ki jih dosegajo posamezniki, skupine in celotna zavodska skupnost. Vedno, ko se pripeljem domov v zavod, kjer tudi bivam, se počutim obdarovanega, da lahko živim sredi tako ustvarjalnih in navdušenih ljudi. Želim si, da bi se tako počutili tudi vsi naši otroci, mladi in zaposleni.

 

Kaj so dogodki, dosežki, uspehi, ki so predsednika republike g. Boruta Pahorja po vašem mnenju prepričali, da pred letošnjim dnevom državnosti srebrni red za zasluge podeli Zavodu sv. Stanislava?

Težko rečem, saj ne poznam ozadja, kako je prišlo do tega odlikovanja. Iz obrazložitve se da razbrati, da naš zavod z vsemi svojimi enotami, od vrtca, osnovne in glasbene šole, do gimnazije, dijaškega in študentskega doma izrazito bogati slovenski šolski in kulturni prostor. V marsičem smo spodbuda tudi za javne šole. V obrazložitvi je poudarjeno, da smo edina srednješolska ustanova v Sloveniji, »ki skladno s tradicijo zavoda goji celovito klasično izobrazbo ter izvaja pouk latinskega in starogrškega jezika s književnostma, s čimer pomembno prispeva k ohranjanju evropskih obzorij slovenske kulture.« Zelo pohvaljen je obšolski program, ki spodbuja razvijanje osebnih talentov in pridobivanje življenjskih veščin. Še posebej so bili izpostavljeni naši zbori in edinstvenost naše zborovske piramide, ki jo sestavlja kar devet zborov, ki delujejo znotraj našega zavoda. Opažene pa so bile tudi ostale obšolske dejavnosti, še posebej likovna šola, dramsko in literarno ustvarjanje, šport in pa vzgoja za aktivno državljanstvo in kritično mišljenje. Izrecno je omenjeno tudi leto spomina ob obletnici obeh svetovnih vojn, v katerem smo dali velik poudarek spominu na žrtve ter prizadevanju za spravo in mir.

Je mogoče v celotni zavodski zgodbi koga posebej izpostaviti? Ob prejemu odlikovanja ste izpostavili, da je to namenjeno prav vsem, ki tako ali drugače soustvarjajo zavodsko zgodbo. Pa vendarle, je kdo posebej zaslužen za uspeh zavoda na tej ravni, ki jo je lahko prepoznala tudi država?

Iskreno mislim, da je pomemben prispevek prav vsakega. Si lahko predstavljate ustvarjalni zavodski utrip brez predanih čistilk in prizadevnih kuharic? Pomembno je, da vsakdo z veseljem in odgovornostjo opravi svoj del naloge. Gotovo je treba izpostaviti ljudi, ki so z jasno vizijo, izrednim pogumom in vero po slovenski osamosvojitvi ponovno vzpostavili delovanje Zavoda sv. Stanislava. V prvi meri gre priznanje tedanjemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju, ki je na začetku sicer omahoval, potem pa se odločil, da bo obnovil zelo poškodovano zavodsko stavbo in spet začel s katoliško šolo na obrobju Ljubljane. Nadškof Šuštar je z velikim ponosom spremljal razvoj življenja v zavodu in vseskozi podpiral naše delovanje. Pomembne zasluge ima vsekakor prvi direktor dr. Borut Košir, ki je z veliko skrbnostjo in modrostjo postavil pravne in vsebinske temelje vsemu nadaljnjemu razvoju. Prvi ravnatelj Škofijske klasične gimnazije prof. Jože Mlakar pa ima izredne zasluge, da je izoblikoval zelo pester in vsebinsko bogat program gimnazije, v katerem so enakovredno zastopane naravoslovne in humanistične vsebine, ter vzpostavil bogato paleto obšolskih dejavnosti, s poudarkom na glasbi, petju, likovni in dramski dejavnosti ter mednarodnih izmenjavah. Neprecenljiv delež v zavodski zgodbi ima tudi drugi direktor dr. Anton Jamnik, ki je poskrbel za dokončno obnovo celotne zavodske stavbe in kot ljubljanski pomožni škof tudi spodbudil nastanek prve katoliške osnovne šole. Naj omenim še dolgoletnega zavodskega ekonoma g. Toneta Homarja, ki je operativno vodil projekt obnove stare zavodske stavbe, gradnjo novih prostor za osnovno šolo in vrtec ter očetovsko skrbel za materialne pogoje. Seveda pa so pomembni prav vsi, ki so dali svoj kamenček v mozaik zavodske zgodbe.

Kakšno mesto ima v zavodu ob vseh ostalih priznanjih in nagradah podeljeno odlikovanje s strani predsednika države?

Gre za najvišje priznanje, ki ga je zavod prejel v vsej zgodovini. Škof Jeglič je imel težave, da so zavod priznale oblasti na Dunaju, kasneje se je moral spet pogajati z oblastmi v Beogradu, ob začetku 2. svetovne vojne so nemške okupatorske oblasti šolo nasilno zaprle, po vojni pa jo je totalitarni komunistični sistem prepovedal. Po 112 letih od začetka delovanja pa nam je najvišja državna oblast podelila odlikovanje za zasluge za naš narod in našo državo. Gotovo bi bil škof Jeglič na to ponosen. Verjetno se niti ne zavedamo v zadostni meri veličine tega priznanja. V teh dneh sem prejel zelo veliko čestitk, predvsem od nekdanjih dijakov, kar mi dejansko največ pomeni. Vesel sem bil, da so se tudi sami prepoznali v odlikovancih in da so delili to veselje z menoj in vsemi, ki sedaj delujejo v zavodu. Odlikovanje je tako priložnost, da še okrepimo medsebojno povezanost in naredimo še kakšen nov prispevek k skupnemu dobremu na slovenskem šolskem in kulturnem področju.

Se vam zdi, da se zaposleni in vsi, ki obiskujejo vrtec, osnovno šolo, gimnazijo, dijaški in študentski dom ter glasbeno šolo, zavedajo teže podeljenega odlikovanja? Se vam zdi, da so ob vsem dogajanju konca šolskega leta že uspeli prežvečiti tudi izrečeno priznanje ustanovi, ki jo sooblikujejo?

Priznanje je prišlo ob koncu šolskega leta, v času žetve. To je čas veselja, hkrati pa tudi čas, ko smo vsi že malce utrujeni in komaj čakamo na počitnice. Vsekakor bomo to priznanje v zavodski skupnosti še ustrezno proslavili in se skupno poveselili. Prav je, da vsi ozavestimo, da smo bili opaženi, da delamo dobro in prispevamo pomemben delež k skupnemu dobremu v naši družbi.

Verjetno ste se pred prejemom priznanja morali v določeni meri usklajevati z Uradom predsednika tako glede potrditve pripravljenosti na prejem odlikovanja kot same podelitve. Kako gledate na celoten postopek in vse, kar se je odvijalo?

Vse skupaj se je odvilo dokaj hitro. Bil sem presenečen, ko sem prejel klic z Urada predsednika, kjer so mi povedali, da nas želi predsednik odlikovati, in me vprašali, če sprejmem odlikovanje. Seveda nisem niti pomišljal, saj gre za priznanje, ki je namenjeno vsem, ki soustvarjamo zavodsko zgodbo. Samega postopka ne poznam in niti ne vem, kdo vse je bil v to vpleten. Vsekakor pa sem vesel, da je javnost opazila naše delovanje in naše uspehe ter da vidi pomen le-teh za skupno dobro naše države.

Poslanstvo zavoda se glasi: »Iz vere, upanja in ljubezni v dialogu s svetom ustvarjati pogoje za celovito osebnostno rast posameznika v skupnosti, da bi živel v polnosti in sooblikoval boljši svet.« Podelitev odlikovanja na nek poseben način potrjuje tudi to, da ob svojem delu uspevate slediti temu poslanstvu. Kako konkretno si želite s svojim delom dijake, učence in otroke spodbujati k temu, da tudi po odhodu iz vašega zavoda sooblikujejo boljši svet?

Pomembni se mi zdita dve stvari: kritično razmišljanje in družbena angažiranost. Pri mladih velikokrat doživljam, da zelo dobro analizirajo, kaj vse je v družbi narobe in kako bi moralo biti, premalokrat pa zberejo pogum, da bi se lotili izboljšav. Seveda sam ne morem premakniti prav veliko, zato si želim, da bi škofijci ostali povezani med seboj in se spodbujali pri sooblikovanju boljšega sveta. Upam, da bo tudi Klub Alumni ŠKG, ki povezuje naše nekdanje dijake, ponudil možnost za določene družbene iniciative. Ne gre za to, da bi ustvarjali neko politično stranko ali celo »mafijsko združenje«, ampak da bi skupaj na kreativen način iskali možnosti za izboljšave na mikro in na makro ravni. Želim si, da bi bili naši nekdanji dijaki kvas družbe, ki bi vnašal v ta svet dobroto, veselje do življenja, spoštovanje vsakega človeka in poštenost. To pa bo možno, če bodo tako kulturo izkusili v času svojega šolanja. Zato moramo zaposleni v vseh enotah še več narediti za ustvarjanje dobrega ozračja, kjer se vsakdo čuti spoštovan in cenjen ter lahko da svoj prispevek k skupnemu dobremu.

Vsaka hvaležnost za doživeto in prejeto, vsaka refleksija o prehojeni poti je vedno tudi priložnost za usmerjanje pogleda v prihodnost. Kaj je pred vrati? Kakšna je prihodnost Zavoda sv. Stanislava, kakšni so izzivi, kakšna je pot, na katero se usmerjate?

Nekaj usmeritev za prihodnost sem že omenil v dosedanjih odgovorih. Vsekakor v bližnji prihodnosti ne vidimo širitve dejavnosti znotraj našega zavoda. Zadnja leta smo šli v širjenje dejavnosti, v prihodnje pa naj bi se bolj posvečali poglobitvi našega delovanja. Predvsem naj bi še bolj izostrili naš specifični pedagoški pristop, ki teži k celostni vzgoji in izobraževanju. Izboljšali naj bi celovito spremljanje vsakega posameznega učenca in omogočanje prav vsakemu, da razvije svoje osebne talente. Želim si, da bi bil znotraj našega pedagoškega procesa vsak učenec lahko uspešen in da bi prepoznal vrednost svojega življenja. To pa zahteva predvsem temeljni premik v glavah nas, učiteljev in vzgojiteljev, da se ne bomo ustavljali samo pri zahtevanih ciljih svojega predmeta, ampak se zavedali, da smo soodgovorni za to, da mlade pripravimo na življenje in da jim poleg znanja s svojega predmetnega področja lahko damo še druge življenjske modrosti in veščine. Ker opažamo, da otroke in mlade čedalje bolj vase srka sodobni virtualni svet, si bomo v zavodu v prihodnje še bolj prizadevali za izkustveno pedagogiko, za pouk v naravi, za razvijanje čustvene in socialne inteligence ter za timsko delo. Namesto tekmovalnosti naj bi bolj poudarjali sodelovalno vzdušje, seveda pa to ne pomeni zniževanja standardov znanja. Težiti moramo k odličnosti in si postavljati visoke ideale, vendar ne na račun izrivanja drugih, ampak v duhu medsebojnega sodelovanja in pomoči. Eden od glavnih izzivov katoliške šole danes je tudi, kako predstaviti življenjskost krščanskega sporočila za današnji čas. Ne gre zgolj za ponavljanje in ohranjanje nekega izročila iz preteklosti, ampak za posredovanje evangeljskega sporočila, ki osmišlja življenje in naj bi bilo vir navdiha tudi za sodobne generacije. Zato je potrebno poiskati ustrezne načine, kako na pristen način predstaviti temeljne elemente krščanske duhovnosti, ki bodo nagovarjale tudi prihodnje intelektualce. Navedel sem samo nekaj izzivov, ki mi trenutno pridejo na misel. Vsekakor si želimo, da bi naše ideje spodbudile tudi ostale, da bi bodisi ustanovili še kakšno podobno šolo ali pa vključili določene naše stvari v svoje vzgojno-izobraževalno delovanje.