Vsaka ustanova je zgodba zase
Kaj je prvo vprašanje, ki ga postavimo človeku, ki si ga želimo spoznati? Številka čevljev, višina, obseg mezinca na levi roki …? Zelo verjetno ni kak faktografski podatek. Težko bi si bilo predstavljati, da bi nas zanimala neka številka. Če nas zanima človek, nas zanima, kdo je. Zanima nas tisto, kar ga naredi njega samega. Za koga je to morda nekaj, kar počne, drugi se identificira z idejo, s statističnimi podatki pa zelo verjetno nihče.
Tudi prijatelja, ki ga srečamo po dolgem času, verjetno pred vsemi podatki o njegovem početju od zadnjega srečanja, vprašamo o njegovem počutju. Zanima nas, kako je. Želimo stopiti v njegovo zgodbo in čutiti skupaj z njim.
Z ustanovami je seveda nekoliko drugače. Za šolo nam je mar drugače kot za človeka, kar je jasno in razumljivo. A vendarle, šola, ki si jo najverjetneje ob prvi asociaciji predstavljamo kot neko zgradbo, so najprej ljudje. Učitelji in učenci. In ti v medsebojnih odnosih ustvarjajo okolje bivanja in delovanja, ustvarjajo zgodbe.
Mimo številk
In zgodbe so toliko več od golih dejstev. V zgodbo lahko vstopimo in jo oblikujemo. V najslabšem primeru jo lahko vsaj začutimo. Statistike gredo zlahka zelo hitro mimo nas, dogodki in še bolj ljudje po drugi strani pa le s težavo odidejo mimo nas neopaženi. Res pa je, da se je s človekom treba srečati, se mu pustiti nagovoriti in se potruditi za komunikacijo. V tem smislu so številke, ki jih lahko ignoriramo in zanemarjamo, lažje, manj zahtevne.
Morda je najbolj nazoren lahko zelo »šolski« primer. 25 učencev je pisalo test slovenščine. Deset je bilo petic, šest štiric, štiri trojke, dve dvojki in tri negativne ocene. Povprečna ocena je 3,72. V tej številki ni informacije o tem, da je Jure popravil dvojko, s katero se je ves čas mučil, in je dobil kar štiri in je izjemno vesel predvsem tega, da mu je poleg ocene učiteljica napisala še spodbudo na njegov test. Ne vidi se, da je Manca dobila nezadostno, ker je vsa raztresena in se ne more učiti, ker je njen oče v bolnišnici s hudo boleznijo. Ne vidi se, da bo Miha doma tepen že zaradi tega, ker je dobil »samo tri«. … Lahko bi naštevali osebne primere še dalje. V razredu s 25 učenci bi našli 25 zgodb.
In za 25 zgodb je potrebnih vsaj 25 pogovorov, za 25 ocen pri – za učitelja dobro sestavljenem – testu morda le kaki dve uri dela in kalkulator. Kaj bi si kot učenec želeli, da v odnosu z vami v vas vidi vaš učitelj? Oceno testa ali vašo osebno zgodbo?
Naše zgodbe
Rubrika »Naše šole« želi faktografske podatke, navedene pri predstavitvah ustanov, nekoliko oživiti. Je ena izmed štirih izpostavljenih rubrik (druge tri so še: »Gostujoče pero«, »Vzgajamo ljudje« in »Po svetu«). To pomeni, da bo zanjo skrbelo uredništvo in od septembra dalje prispevek v tej rubriki objavilo enkrat na štiri tedne, ko bo rubrika na vrsti.
Za vsak članek se bomo odpravili na eno izmed ustanov, ki so predstavljene na spletni strani. (Za točen način izbora vrstnega reda se bomo še dogovorili.) Ko bomo na obisku v posamezni ustanovi, se bomo malce sprehodili naokoli, posneli kak vtis utripa, življenja in dela v ustanovi, se pogovorili z vodstvom, zaposlenimi, otroki. Na podlagi vsega tega bomo izdelali krajšo video predstavitev in tudi neke vrste reportažo, ki jo boste lahko prebrali. .
Na ta način bi želeli vsaj nekoliko zajeti pravo zgodbo posamezne ustanove. Tako bi lahko tudi obiskovalci spletnih strani vstopili v to zgodbo, jo začutili in v njej našli kaj zase in za svoje življenje. Ali pa se morda le veselili življenja, ki je bilo deljeno z njimi.
V nekaj alinejah:
- Želimo si, da bi lahko tudi preko te rubrike zares začutili utrip po katoliških vzgojnih ustanovah.
- Upamo, da bomo tudi na ta način gradili skupnost oz. občestvo. Če nekoga bolje poznam, vem več o njem, mi je že nekoliko bliže.
- Prizadevali si bomo, da bodo reportaže in filmčki zanimivi in prijetni, da bo njihov ogled v veselje tako zaposlenim kot tudi šolajočim se in njihovim širšim okolicam.