Vzgoja in izobraževanje

Pred nekaj leti je iz imen osnovnošolskih predmetov – in upamo lahko, da samo iz teh imen – izpadla še zadnja sled vzgoje. Če smo včasih dvojico vzgojno-izobraževalno slišali skorajda kot eno samo besedo, se danes zdi, da se vzgoja vse bolj umika in prostor v šoli pušča zgolj še izobraževanju. Tako ni več športne vzgoje, ni likovne vzgoje, ni glasbene vzgoje. Ostali so šport ter likovna in glasbena umetnost (in osnovne šole so zaključevale matične liste učencev in menjale matične knjige, da zdaj v njih pišejo nova imena predmetov).

Če je zgornji primer sicer res zgolj anekdotičen, vendarle kaže na nekaj širšega. Ob imperativu vrednostne nevtralnosti pred katerega je postavljeno šolstvo, se to raje kot k oblikovanju nekega vrednotnega konsenza – če hočete: minimalnega standarda – zateka k na videz objektivnemu izobraževanju. In iz takega procesa mlad človek težko izide drugačen kot brez obraza. Kaj je namreč obraz?

Etimološki slovar v njem vidi nekaj oblikovanega, obrezanega, kultiviranega, vzgojenega. In izobraziti? Ta glagol etimološki slovar pojasni s sledečim opisom: »Izhodiščni pomen ‛izoblikovati’ je znan še v 19. stol. Sestavljeno iz iz in izpeljanke iz obraz v star. pomenu ‛oblika’. Podobno je izpeljano hrv. naobrazba ‛izobrazba’. Pomenski razvoj je verjetno potekal pod vplivom nem. ausbilden ‛izobraziti’, kar izhodiščno prav tako pomeni le ‛izoblikovati’.«

Oblikovanje mladih ljudi

Vzgoja ima brez dvoma domovinsko pravico v šolah. Tudi osrednji vsebinski dokument o šolstvu se ji ne more in ne želi izogniti. Vzgojo ima že v svojem naslovu. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011 je nasploh do vloge in mesta vzgoje precej bolj naklonjena, kot bi včasih dajal vtis pregled splošnega diskurza v javnosti ali obisk kakšne šole.

Moramo pa ostati realni. Četudi je vzgoja morda nekoliko spolzko področje, je tistih, ki vendarle svojega učiteljskega poklica ne morejo opravljati mimo nje, precej. In verjetno velja vsem tem učiteljem in vzgojiteljem zahvala, da iz naših šol še vedno prihajajo izobraženi mladi ljudje. Ne le izobraženi, ker imajo znanje, ampak izobraženi, ker so si preko pridobljenega znanja in ponotranjenih zgledov oblikovali svoj obraz.

Kdo oblikuje?

Vsi starši in pedagogi si verjetno predstavljajo, da imajo vpliv na svoje otroke, na mlade, ki so jim zaupani. In brez dvoma imajo vpliv nanje. To pa je tudi vse. Če so si učitelji učence še stoletje nazaj predstavljali kot prazne posode, ki jih je treba napolniti z vsebino, se moramo danes zavedati, da temu že dolgo ni več tako. Učenci niso nekritični poslušalci z neomejenim spoštovanjem avtoritete učitelja (ali v varianti: staršev). Šola ni več edini vir pridobivanja znanja. Še vedno vztraja na svojem relativno privilegiranem položaju posrednikov znanja, a ta položaj lahko z oholostjo in neodzivnostjo ter občutkom lastne moči in pomembnosti le zapravi.

Šola, ki jo danes obiskujejo mladi, je bila narejena za nek drug čas. Narejena je bila za družbo in razmere 19. stoletja in kasneje nekoliko prilagojena manjšim družbenim premikom. Prilagajali so se bolj predmetniki, dodajala so se nova spoznanja, večal se je obseg posameznih predmetov, kot se je večalo njihovo poznavanje in razumevanje. Način poučevanja, model šole kot take pa se ni bistveno spreminjal. Globalizacija in potrošniška kultura, tehnološka revolucija in razvoj interneta ter drugih sredstev komunikacije … Vse to je šola uspela v precejšnji meri ignorirati. Toda že leta 2010 smo menda vsake dva dni ustvarili toliko informacij, kot jih je ustvarilo celotno človeštvo v zgodovini do leta 2003.

In priznati si moramo, da niso starši in učitelji edini, ki oblikujejo mladega človeka. Oblikujejo ga vrstniki, oblikujejo ga mediji, oblikuje ga popularna kultura instagrama, facebooka, twitterja in youtuba. V tej resni konkurenci se ne smemo zanašati na to, da bo otrok ali mladostnik sam prepoznal našo kvaliteto in resnost v primerjavi s trivialnostjo elementov njegovega (spletnega) vsakdana. Kar želimo izpostaviti – situacija se je spremenila. Vzgoja je morda pomembnejša kot kdajkoli in zahtevnejša kot kdajkoli.

Mlademu človeku naproti

Kaj je torej odgovornost pedagoga za vzgojo? Morda je njegova odgovornost ravno v tem, da se jasno zave, kakšen je svet otrok in mladih, ki so mu zaupani. Da jih sreča, kjer so, da s svojo modrostjo in zrelostjo vstopi v njihov svet. Da jih zagrabi s svojo pristnostjo in usmeri v svoj mir. Seveda morajo otroci na koncu osnovne šole znati poštevanko in vsaj po koncu srednje šole znati še kak procentni račun. Integrali in odvodi (če ostanemo pri istem primeru) morda že niso tako pomembni, kot je pomembno to, da ima otrok po koncu šolanja spomin na učitelja matematike, ki ga je spoštoval, ker je učitelj spoštoval učence, ker jih je spodbujal in cenil in je bil do njih strog in zahteven, ker je hotel, da nekaj naredijo iz sebe …

To je vzgoja. Vzgoja je zgled in je odnos. In obojega je sposoben samo človek na mestu. Zato se ta rubrika spletne strani imenuje »Vzgajamo ljudje«. Gre za eno izmed štirih uredniških rubrik (poleg rubrik »Gostujoče pero«, »Naše šole« in »Po svetu«), ki bodo na strani imele nekoliko bolj izpostavljeno mesto. Ob tedenskem izmenjevanju teh rubrik bo tako vsake štiri tedne na strani objavljen nov prispevek v tej rubriki.

Nekaj alinej o prihodnjih objavah v rubriki Vzgajamo ljudje:

• Rubrika je namenjena temu, da predstavimo ljudi, ki so zaposleni v katoliških vzgojnih ustanovah. Seveda je poslanstvo Cerkve širše od zgolj nekaj ljudi, toda le po ljudeh deluje Cerkev in znotraj nje njene vzgojne ustanove.
• Želimo si, da bi katoliško šolstvo pridobivalo vse bolj in bolj človeški obraz. Zgoraj smo zapisali, da je obraz pomemben. In zdi se nam pomembno, da se zavedamo, da tudi znotraj katoliških šol delujemo ljudje z obrazom, z imenom in priimkom. Na ta način želimo tudi spodbujati gradnjo občestva. Občestva in ne le interesne skupine. Želimo si, da bi se vzgojiteljica v vrtcu veselila uspeha študenta v študentskem domu. In pravzaprav si želimo, da bi tudi verniki odročnejše župnije čutili svojo pripadnost poslanstvu Cerkve na področju vzgoje in morda kdaj zmolili kak očenaš za učitelje, ki z njimi delijo to poslanstvo in ga pri svojem delu aktivno živijo.
• In končno, ta prvi prispevek morda ni najbolj tipičen prikaz povprečnega članka v tej rubriki. Od septembra dalje bomo na strani objavljali videoposnetke pogovorov z zanimivimi ljudmi, ki imajo oseben odnos do vzgoje. Med njimi želimo ujeti kakšnega učitelja, vzgojiteljico, ravnateljico, kuharja, vratarja … Želimo si prikazati vso pestrost, ki jo imamo, in želimo si pokazati, da prav vsi s svojo osebnostjo, s svojim odnosom, s svojim zgledom vzgajamo. (Predlogi za sogovornike so izjemno dobrodošli na solstvo@rkc.si.)