Odgovorni do prihodnosti

Učitelji imajo eno najlepših in eno najtežjih služb na svetu. Nič ni lepšega kot je ukvarjanje z otrokom, z mladim človekom, ki mu lahko resnično toliko daš, v katerega vtisneš pečat, ki v njem ostane celo življenje. Verjetno je res najboljši način za spreminjanje sveta prav poučevanje. Če poučuješ s srcem, z dušo, je najprej spremenjen tvoj svet. Če v svojem poučevanju zares goriš in znaš vnemati tiste, ki jih nagovarjaš, potem brez dvoma spreminjaš tudi njihove svetove. In morda, če je plamen tvoje luči dovolj svetal, ga ti, ki jim ga predajaš, ponesejo po svetu.

V vsem tem pa je nedvomno mogoče zaznati tudi dobršno mero odgovornosti. Če je učitelj poklican k spreminjanju sveta, k oblikovanju mladega človeka, če je prihodnost tega človeka odvisna od njega, potem je njegova odgovornost primerljiva z odgovornostjo, ki jo imajo starši do svojih otrok. V svojem omejenem deležu je učitelj gotovo odgovoren vsaj toliko, kot so starši.

Učitelj, ki mora biti cel človek …

Poučevanje je torej pomembno in zahtevno delo. Terja celega človeka. Velikokrat slišimo to besedno zvezo, a nam verjetno kot prazna fraza izzveni in ne pusti za seboj ničesar. Kaj pomeni, da poučevanje terja celega človeka?

Otroci so neizprosni. In prav je tako (večja težava je, ko so že sprijaznjeni in niso več zahtevni ter le še iščejo lažje poti in bližnjice). To pa pomeni, da bodo učitelja takoj spregledali, če bodo videli, da ne stoji za tem, kar govori, da vsebine ne obvlada, da predaja ideje, s katerimi se ne poistoveti. Takoj ga bodo prebrali in bodo videli tudi, kakšen je bil njegov minuli vikend, če ga bo s seboj prinesel v šolo. Učitelj mora biti torej dovolj »profesionalen«, da doma ne nosi v službo. Sicer ne deluje dovolj resen, nima strokovne avtoritete, da bi ga otroci spoštovali.

Toda otroci ga ne bodo spustili blizu, če bodo čutili, da v razred ne pride cel, da ne prinese svoje osebnosti, svojih občutij, svoje bližine in topline. Dom – četudi o njem ne govori svojim učencem in zaradi njega do njih ni drugačen – torej mora biti del učitelja. Sicer ni pristen. Sicer kot osebnost za otroke ni kredibilen. Učitelj ne more imeti ene osebnosti za dom, za družino in druge za svoje učence.

… mora biti pravi človek

Otroci terjajo celo osebnost. A tu še ni konec. Otroci terjajo tudi določeno celo osebnost. Po tem ko učitelj najde ravnotežje med profesionalnostjo in pristnostjo ter ju vključi v svoje delo, mora pobrskati globoko po sebi in odkriti še jedro svoje poklicanosti. Je poučevanje zgolj zaposlitev za zaslužek za preživetje, je v resnici pravi klic tisti, ki vodi to poučevanje, je morda v tej službi celo nekaj pravega služenja? Otroci namreč bolj kot kaj drugega začutijo, kdo jih ima rad.

Če je učitelj profesionalen in ima nekaj osnovne avtoritete, se bodo učenci verjetno naučili snov za test. Če je pristen in jih zna navdušiti, bo morda kaj tega znanja, ki so ga uporabili v testu, postalo celo osnova za neke bolj trajne veščine, ki jim bodo prav prišle v življenju. Če pa bodo učenci čutili, da nekdo verjame vanje, da jim zaupa, da jih spodbuja, da jih vidi ne le za tistih 45 minut, ampak tam, kjer v resnici so, potem bodo ob tem učitelju (in deloma tudi zaradi njega) odkrivali svoj polni potencial. In šele tako bomo lahko rekli, da smo uspeli z vzgojo.

Situacija učitelja

Je pa ta izjemno zahtevna naloga učitelja lahko še dodatno otežena. … Učitelj mora biti strokoven, obvladati mora svoje strokovno področje in ob tem obvladati tudi pedagoško stroko. Poleg tega mora biti osebnostno zrel in primerno videti in vrednotiti svojo službo.

Ob tem pa se mora sprijazniti tudi s tem, da bodo številni v njegovi okolici videli le dolge počitnice (ki so seveda vedno v vrhuncu sezone, ki učitelju ob učiteljski plači sicer res ne omogoča pretiranega luksuza) ter malo več kot dvajseturni delovnik (ker je to seveda edini čas, ki ga učitelji porabijo za svoje delo). Za nameček pa to, kar počne učitelj, tako in tako znamo početi vsi in zato imamo vsi pravico soditi in ocenjevati delo učitelja, ker bi ga sami brez dvoma opravili bolje …

Dejstvo je, da je vzgoja stvar vseh nas, stvar celotne družbe. Po znanem afriškem pregovoru je potrebna cela vas, da vzgoji otroka. Odgovorni so starši, stari starši, sorodniki, prijatelji, znanci in na edinstven način tudi učitelji in vzgojitelji. Pogovoriti in poenotiti se moramo o tem, v kaj želimo vzgojiti naše otroke. Za tem pa moramo vsakomur priznati njegov prostor strokovnosti in mu zaupati, da bo svojo nalogo kar najbolje izpolnil.

Razmislek o vzgoji

Dragi učitelji, dragoceni ste! Vloga, ki jo opravljate, je za družbo neprecenljiva. Za starše, ki vam zaupajo svoj največji zaklad, verjetno nikoli ne boste dovolj dobri, bodo pa tudi ti starši v svojih treznejših trenutkih znali priznati, da ni nikogar, ki bi vašo vlogo opravil bolje od vas.

In ta rubrika Gostujoče pero je namenjena vam. V prvi vrsti, da delite svoje poglede in razmišljanja o vzgoji. V drugi vrsti, da preberete misli svojih kolegov, strokovnjakov, staršev o vzgoji. Da ob njih razmišljate in se bogatite. Da dobite kakšno idejo za svoje delo, morda navdih za razmislek o svojem poklicu.

Obljubimo, da bomo poskušali v čim manjši meri stopati na pozicijo tega, da znamo vsi početi to, kar delati vi, in vam tu ne bomo solili pameti, kako bi morali opravljati svoje delo. 🙂

In odgovori na v uvodu zastavljena vprašanja?

• Gostujoče pero je rubrika te spletne strani, ki jo bo urejalo in zanjo skrbelo uredništvo. Poleg ostalih treh uredniških rubrik (»Vzgajamo ljudje«, »Po svetu« in »Naše šole«) tako predstavlja del izpostavljenih novic, ki bodo imele na spletni strani posebno mesto. V uredništvu spletne strani se bomo trudili, da bodo te rubrike vedno posodobljene, da bodo zanimive in aktualne za vse obiskovalce spletnih strani. Pri tem pa bomo seveda potrebovali vašo pomoč.
• In to nas privede že do drugega vprašanja. Kdo vihti to gostujoče pero? Vi. Ali pa vaši znanci. Ljudje, ki imajo kaj tehtnega za povedati o vzgoji, poučevanju, otrocih, mladini. Želeli bi si, da bi bil krog ljudi, ki bi prispevali svoje misli, čim širši. Ne želimo se zapirati v svoje okvire. V kolikor poznate koga, ki bi se vam s svojimi izkušnjami in znanjem zdel primeren, da deli svoje razmišljanje o vzgoji ali pa kakšni konkretni dobri praksi, nas le pocukajte za rokav in nam ga predlagajte.
• In ne – pero ni več pero. 🙂 V 21. stoletju smo žal ali pa na srečo vsi že tako zelo ekranizirani, da pero ne doseže več toliko ljudi, še tiskarske statve nimajo več dosega, kot bi si ga morda želeli. Pero je zamenjala tipkovnica.