Tokratno srečanje je gostila Gimnazija Želimlje. Dan smo začeli z molitvijo, ki so jo oblikovali dijaki omenjene gimnazije. “Kristus nima svojih rok, zato potrebuje naše, nima svojih nog, zato mu moramo mi darovati naše,” je bila ena izmed duhovnih misli, ki so nas pospremile v nadaljevanje programa. Hkrati smo ob skupni pesmi za trenutek doživeli, da poslanstvo verskega pouka presega golo posredovanje znanja in da gre za to, da razred raste tudi kot skupnost, ki izraža svojo hvaležnost za prejete talente Bogu.
Osrednji del srečanja v vsebinskem smislu je bilo predavanje patra Branka Cestnika, ki nam je na živ in poglobljen način spregovoril o vlogi kristjana v javnem prostoru s posebnim ozirom na mladega človeka danes. V predavanju je ob navezavi na aktualne raziskave izpostavil različne tipe posameznikovega odnosa do vere v sodobnem času od popolnega zavračanja do nekakšne otopelosti. Svojo razlago je nadgradil s splošno analizo duhovnega stanja ob zgodovinskih prelomnica, kot so bili dogodki leta 1789 (francoska revolucija), 1989 (padec berlinskega zidu) in 2001 (napad na dvojčka v New Yorku). V zadnjem delu predavanja pa je še podal spodbude za naše delo. Pri tem je omenil, da je treba obuditi strast za resnico, zalivati korenine (verska vzgoja v družini), poglabljati vero kot prijateljstvo, tovarišijo z Bogom, vzgajati za pogum in črpati od znotraj (krepiti molitev in zavest pripadnosti Kristusu).
Drugi del srečanja je bil namenjen delu v skupinah. Učitelji smo se razdelili glede na letnik, ki ga večinoma poučujemo. Naša naloga je bila, da na podlagi obstoječega učbenika premislimo, kako bi nadgradili in dopolnili določene vsebine. Naš pogovor pa smo usmerili tudi v delitev izkušenj in primerov dobrih praks, ki lahko obogatijo naše delo. Na koncu smo se v skupnem plenumu dogovorili, da bomo vzpostavili virtualno platformo za deljenje dobrih praks in skupaj ustvarili predstavitev vsebin, ki po našem mnenju manjkajo v učbenikih.
Srečanje smo zaključili v prijetnem vzdušju ob skupnem kosilu. Želimo si, da bi tako ozračje spremljajo naše sodelovanje tudi v prihodnje.
Tadej Rifel