Če pogledamo na medmrežno stran TED-a, je še vedno najbolj gledan prispevek o šolstvu. Ken Robinson kaže na šolo kot institucijo, ki ubija kreativnost. Javni mediji in strokovnjaki s področja pedagogike so polni besed o nujnosti širokega in ustvarjalnega pristopa pri izobraževanju. Skoraj vsako usposabljanje učiteljev vsebuje vsaj nekaj odtenkov Gardnerjevega pluralnega razumevanja sposobnosti udeležencev vzgojnega procesa. Družba ima polna usta tolerantnosti in pestrosti. Javna prireditev, ki ne pokaže vsaj malo te »širine«, je že vnaprej obsojena na tako ali drugačno oznako fobije. Ko pa pridemo do uresničitve te deklarativne drže, se to ali pozabi ali interpretira popolnoma po svoje.

Pluralnost že, a ne za vsako ceno

Kdo bi lahko rekel, pluralnost že, a ne za vsako ceno. Če pustimo, da vsak lahko odpira vzgojne ustanove, potem moramo dopustiti tudi »skrajnežem« takih ali drugačnih oblik, da imajo svoje. Gotovo je tak pomislek upravičen in ga je treba pri uvajanju »kreativnosti« vzgoje in izobraževanja na institucionalni ravni imeti pred očmi. Prav zaradi tega je nujno, da ima država pregled nad tem, kaj se umešča v kurikulum in kako se to izvaja.
Ob za nekatere nesrečnem sklepu ustavnega sodišča glede enakega financiranja obveznega izobraževanja vseh javno veljavnih programov je ob javni diskusiji prst pogosto usmerjen zgolj v interese ustanovitelja vzgojno-izobraževalnega zavoda. Pozablja se na interes skupnosti, državljanov in državljank, ki ne dobijo zgolj možnost izbire, ampak lahko v koreninah družbe – pri otrocih – prispevajo k možnosti drugačne prihodnosti. Tega se še kako zavedajo t. i. zagovorniki sekularne in nevtralne šole. Pustimo ob strani pri nas zlorabljen pojem ideologije. Ker če sekularnost v vsej svoji pojavnosti ni ideološka, kaj je potem?! Tako opevano ločitev šolstva od vplivov vsega ideološkega, kar se pogosto zoži zgolj na religiozno in javnim medijem nevšečno politično opcijo, je možno presegati zgolj s tem, kar ni le družbeno, politično. In spet, kdo bolj presega zgolj določeno opcijo družbe, če ne prav religioznost?

Najlažje je zriniti pravico staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnimi vrednotami v popolnoma zaseben prostor, kjer država ne bo imela nobenih dolžnosti. Pozabljamo pa, da s tem izgublja tudi možnost določanja ustreznih standardov in kontrole. Ko se je pred mesecem razvpita »strokovnjakinja« za ideologije lotila ustavne pravice do enakega financiranja obveznega izobraževanja, je kot argument proti ponudila primer z začetkom nekakšne turške šole v Ljubljani. Državljani bi tukaj morali reči, da nujno potrebujemo vzvode, ki bodo v največji meri enakopravni do vseh otrok in hkrati skrbeli za upoštevanje tega, kar smo se dogovorili, da so naše skupne vrednote. To lahko uresničujemo samo preko dosledne in poštene kontrole države nad izvajanjem procesa v tej vzgojno-izobraževalni ustanovi. Če bo popolnoma »zasebna«, potem se nevpleteni nimamo nobene pravice vtikati v vzgojni proces.

Predsodki in strahovi

Ob lastni izkušnji ustanavljanja prve zasebne šole v Sloveniji (Gimnazija Želimlje) lahko rečem, da so mnogi ravnatelji šol in dijaških domov želeli spoznati nove vzgojne in izobraževalne principe. Ko pa je bilo to treba umestiti v sistem, se je vedno zalomilo pri pravicah. Predvsem pri predsodkih o tem, kakšna je naša ustanova. Že omenjena strokovnjakinja se zgraža, ker je v razpisu za šolskega svetovalca omenjena izkušnja iz krščanskega okolja. Ni težava, če se pričakuje npr. na Waldorfski šoli, da ima kandidat poznanje tega vzgojnega koncepta; ko gre za versko ozadje, vsa pluralnost zbledi. Strašenje z verskimi prijemi ima pri nas dolgo tradicijo in prav zaradi tega smo se pred četrt stoletja odločili, da je to treba vsaj delno blažiti tudi z izobraževanjem. Naj nas pri trudu za pluralnost našega šolskega prostora spodbujajo bolj kot omejujejo ozki ideološki pogledi in strahovi. Samo preko dobre izkušnje v zasebnih katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanovah se ta strah lahko zdravi.