Tako imenovana “laïcité”, ki je rezultat strogo razumljene ločitve med Cerkvijo in državo, nikakor ni nazorsko nevtralna pozicija in zatorej samoumevna tudi za vse druge kulturne kontekste. Na področju šolstva je to še kako pomembno, saj imamo v Sloveniji v obeh Belih knjigah (1996, 2011) zastavljeno, da se javno in zasebno šolstvo medsebojno dopolnjujeta in bogatita. Ključno za ustrezno razumevanje je tudi, da zasebno šolstvo ni enako drugim zasebnim sektorjem. Šole namreč po slovenski zakonodaji ne smejo ustvarjati dobička.
Gre za kršenje pravic!
Argument, da imamo dovolj javnih šol in da staršem ni treba plačevati zasebnih, če ne zmorejo, je šibek. V Sloveniji imamo namreč pravico, da starši izberemo izobraževalno ustanovo v skladu s svojimi temeljnimi prepričanji. Zato ne gre samo za zasebni interes, ki naj ga pokrijemo iz lastnega žepa, ampak za temeljno pravico državljanov Slovenije, da imamo brezplačno osnovno šolstvo za vse. In še enkrat, zasebne šole so v Sloveniji zelo dobro financirane s strani države, nikakor pa ne v celoti kot javne. Razlika v financiranju torej že obstaja in je nekaj normalnega, medtem ko bi ostra ločitev med javnim in zasebnim šolstvom v ustavi pomenila kršenje človekovih in otrokovih pravic.
O zmotnem argumentu
Argument, da je k odločitvi za dopolnitev (spremembo) ustave botrovalo tudi to, da je US leta 2001 že odločilo o isti stvari drugače in je zato nujno, da se stvar sedaj dokončno reši, je zmoten, kot sem pred časom že utemeljil. V čem je argument zmoten, je treba še enkrat pojasniti, saj se je sklicevanje nanj pojavilo kot razlog za nujnost dopolnitve ustave: “Najpomembnejša razlika med odločbama je, da je bil predmet odločanja popolnoma različen: leta 2001 prepoved konfesionalne dejavnosti v prostorih šol, leta 2014 pa omejeno javno financiranje izobraževalnih programov. Leta 2001 se je sodišče ukvarjalo z razmerjem med omejitvijo svobode vesti (svobode vere) in pravic staršev do verske vzgoje otrok na eni (prvi in tretji odstavek 41. člena ustave) ter pravice do verske nevtralnosti in načela ločenosti države in verskih skupnosti na drugi strani (drugi odstavek 41. člena ter prvi odstavek 7. člena ustave). Leta 2014 pa se je sodišče soočilo z zahtevo, da omejeno financiranje presodi v luči svobode izobraževanja (prvi odstavek 57. člena ustave) ter obveznostjo in brezplačnostjo osnovnošolskega izobraževanja (drugi odstavek 57. člena ustave). Ustavno sodišče si je, če povemo slikovito, za odločitev leta 2014 nataknilo popolnoma druga očala kot leta 2001, saj so ga k temu prisilili razlogi iz vložene pobude.” (Več pa v publikaciji Zasebno šolstvo za skupno dobro)
Kaj je parlamentu v resnici naložilo Ustavno sodišče?
Vprašanje je, kje v izreku US predlagatelji dopolnitve ustave vidijo, da, če citiram njihovega glavnega govorca, “je Ustavno sodišče tudi tokrat prepustilo zakonodajalcu, da področje uredi samo, pa tudi, če za to gremo v spremembo ustave”? Za potrebe javnosti sedaj citiram še izrek US: “Prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr. in 20/11) je v delu, ki se nanaša na javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.”
Ideološki boj
Ker predlagatelji sprememb nimajo pravnih argumentov, sedaj vse skupaj prodajajo kot boj za ohranjanje kakovostnega javnega šolstva in iz čistih ideoloških razlogov nasprotujejo zasebnikom. Vendar pri tem pozabljajo, da med zasebnimi osnovnimi in tudi srednjimi šolami ni neoliberalcev (so pa drugje po izobraževalni piramidi, a to je povsem druga tema) in da nima prstov vmes samo Cerkev, temveč preprosto ljudje, ki so dojeli, da jim tako opevano javno šolstvo ne zadostuje oz. ne ustreza in so uresničili pravico (po ustavi!), da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo.
O slovenski dvoličnosti
Nasprotniki predlagane dopolnitve 57. člena ustave se sklicujemo tudi na očitno dvoličnost slovenske javnosti. Zato bom zaklical: “Sem gej, Slovenija hvala, ker me sprejemaš kot enakopravnega. Sem migrant, Slovenija hvala, ker me sprejemaš kot enakopravnega. Sem učenec na zasebni osnovni šoli, Slovenija, prosim, da me sprejmeš kot enakopravnega!” Parlament je sprejel zakon o partnerski zvezi, vlada se je prejšnji teden zavzela za konkretnega migranta. Podpiram! Ali lahko sedaj še enkrat ponovi to vajo? Tega, zakaj ne, preprosto ne moremo razumeti tisti, ki ne vidimo pri financiranju OŠ predvsem boja za prevlado, temveč ureditev nepravičnega odnosa, ki že 20 let bogati naš šolski prostor. Kdor tega ne vidi, je preprosto dvoličen.