»To, kar otrok gleda, to postaja.« Predšolsko obdobje je zelo občutljivo obdobje. M. Montessori je obdobje v starosti od 0 do 6 let poimenovala srkajoči um. Otrok vse, kar vidi, sliši, zazna, vpije vase brez kakršne koli cenzure in vse to ga oblikuje skozi celo življenje. Ne sme nam biti vseeno, v kakšnem okolju in s kakšnimi ljudmi preživlja svoj čas. Otroku moramo dati možnost, da nas posnema, ker si to želi, ker ima to potrebo v sebi. Kasneje to izzveni. (Najstnik nas ne bo posnemal, on posnema svoje vrstnike in išče mesto v družbi.) Pomembno je, da je oseba, ki preživlja čas z otrokom, ljubeča, celostno zrela. Vse mora narediti, da otroku omogoča neoviran razvoj njegovih potencialov že v najnežnejših letih.

Vpetost v vsakdanjik

V vrtcu je veliko možnosti, da otroke vzgajamo za mir. To ni dejavnost, ki se zapiše v tedensko ali mesečno pripravo, ampak je vpeta v življenje iz minute v minuto. Nobene potrebe ne vidim, da bi veliko govorili o vzgoji za mir, pač pa da mir živimo z vsem, kar smo. Že s tem, ko vstopim v vrtec, ko se srečam s pogledom drugega, ko spregovorim pozdravne besede, vzgajam za mir ali za nemir.

Dr. Trontelj meni, da se vzgoja za mir začne že v prvih letih življenja. V reviji Vzgoja je zapisal: »Prva leta življenja so pomembna tudi za prihodnji odnos do moralnih vrednot. Obstaja kritični čas za razvoj inteligentnosti, sposobnosti empatije in dojemljivosti za vrednote. Premalo ljubečega stika z odraslimi znotraj prvih dveh let trajno poškoduje otrokovo sposobnost za empatijo /…/ O nečem vendarle ni mogoče dvomiti. Kakovostna vzgoja v prvih letih življenja je odločilna za kakovost poznejšega čustvenega razvoja, za dosežene umske sposobnosti in pomembne značajske lastnosti v odrasli dobi. Narod, ki želi svojim otrokom in vnukom dobro prihodnost, ne sme varčevati s časom, trudom, materialnimi sredstvi in predvsem z ljubečo skrbjo v njihovem najzgodnejšem  otroštvu. Dodamo lahko, da je ta skrb v današnjih časih krize in negotove globalne prihodnosti pomembnejša kot kdaj koli doslej.« /Vzgoja št. 64, str. 14/

Spodbudno okolje

V vrtcu se zavedamo te velike odgovornosti, zato damo velik poudarek na skrbno pripravljeno okolje, ki otroku omogoča zbranost, samostojnost, svobodno izbiro dejavnosti in red. Pripravljeno okolje oblikuje vedenje otrok in odraslih. Pri tem ima izredno vlogo odrasla oseba, ki je vezni člen med otrokom in okoljem. Otroka ne samo posluša, ampak ga tudi sliši, pomaga mu, da se normalizira[1], razvije svojo pravo naravo, neodvisnost in pozitivni karakter.

Vzgojitelj otroku pomaga, da načrtuje svoje delo in da začeto delo tudi dokonča. Ko se pojavi nemir, vzgojitelj opazuje, v katerem delu sobe se to najpogosteje dogaja … Otrok ponavadi ustvarja nemir, če njegov um ni zaposlen, če se dolgočasi in če stvari, ki ga obdajajo, na njega vplivajo destruktivno.

Predšolskemu otroku v dejanjih pokažemo, da spoštujemo delo drugih, da pomagamo in si pustimo pomagati. Ustvarjamo mirno ozračje. V okolju s stvarmi ravnamo spoštljivo, kar uporabljamo, pospravimo na svoje mesto, stvari uporabljamo v skladu z njihovim namenom.

Ko otrok začuti, da ima v okolju svobodo, se tudi notranje umiri. Svoboden pa je le toliko časa, dokler ne ruši svobode drugega. Tega se mora naučiti že v zgodnjem otroštvu, kasneje je prepozno in velikokrat težko popravljivo.

Vsako pozitivno dejanje prispeva k miru tudi v širšem pomenu besede. V življenju lahko vsakdo da svoj pozitiven ali negativen prispevek v svet. Nevtralnega ni. Če nisi dal »ničesar od sebe«, potem je to negativen prispevek, saj si od življenja le jemal. Bolj »uspešno« ko otrok prehodi predšolsko obdobje v pozitivnem dajanju, večja je gotovost, da bo v svet vnesel svoj pozitiven delež.

»Otroci so upanje človeštva.« M. Montessori

s. Petra Mohorko

[1] Normalizacija je termin, s katerim je Maria Montessori označevala proces integracije štirih ponavljajočih se značilnosti: koncentracija, veselje do dela, samodisciplina in družabnost.