Marija Krebelj, profesorica slovenščine in teologije, posvečena sestra v Skupnosti Emanuel

Kaj vas je vodilo v pedagoške vode?

Sem zelo radovedna in pogosto se navdušujem nad novimi spoznanji, zato sem v šolo rada hodila. Sebe sem si vedno predstavljala kot učiteljico ali pri delu z mladimi, čeprav rada počnem tudi druge stvari. Že kot šolarka sem rada pomagala sošolcem, ki so imeli v šoli težave. Vedno so me vznemirjala socialna vprašanja, ker tudi meni ni bilo ravno »z rožicami postlano«. Za kar sem danes hvaležna.

Je za otroke z družbenega roba danes dobro poskrbljeno?

Vedno se mi je zdelo, da potrebujejo otroci, ki imajo v šoli ali doma težave, najboljše pedagoge. Kakovost učitelja se ne more meriti samo s številčno preverljivimi uspehi učencev, ki jih poučuje. Vsak otrok bi moral poleg pridobivanja znanja v šoli rasti kot oseba, ki je vredna vsega spoštovanja, ne glede na to, ali je matematični genij ali pa ne more doseči niti pozitivnih ocen.

Delali ste v različnih pedagoški okoljih …

Še kot študentka sem poučevala verouk, potem sem opravila pripravništvo in eno leto poučevala na gimnaziji, zatem pa dve leti v osnovni šoli. Čeprav sem pridobila veliko zelo pomembnih izkušenj, sem si vedno želela zaposlitve v manj privilegiranem okolju. Po letu formacije za sestre v Skupnosti Emanuel so mi predlagali delo v francoski organizaciji Rocher, kjer smo kot ulični pedagogi izvajali aktivnosti za mlade v revnem predmestju Toulona na Azurni obali, jim ob večerih pomagali pisati domače naloge, jih vozili na tabore … Tam sem dokončno spoznala, da je globoka želja biti med mladimi, ki so bili prikrajšani za možnosti, ki jim jih daje urejeno okolje, resnično avtentična.

Danes poučujete v enem izmed slovenskih vzgojnih zavodov. Zakaj ste se odločili za to delo?

Ko sem se vrnila iz Francije, sem službo sicer iskala povsod, pri oglasu za delo v vzgojnem zavodu pa sem si rekla: »Tega si želim.« Bog je stvari zelo zanimivo povezal in znašla sem se za zavodskim katedrom.

Se je delo zelo razlikovalo od vaših prejšnjih izkušenj?

Na začetku je bilo zelo težko. Obljubila sem si, da bom, če bo le mogoče, zdržala. Srečala sem se z mladostniki, ki so bili zaradi ranjenih src zelo nasilni. Z utečenimi učiteljskimi metodami jih nisem mogla obvladovati. Gola strogost in doslednost se nista obnesli. Veliko sem opazovala kolege, ki so bili uspešnejši. Recept je bil zelo preprost, najprej je bilo z njimi potrebno vzpostaviti odnos, ki je temelj vsej poznejši vzgoji in poučevanju.

Kakšni mladostniki se znajdejo v vašem zavodu?

To so mladi s čustvenimi in vedenjskimi ter duševnimi motnjami. Njihovo vedenje je pogosto hetero ali avtoagresivno, tako da lahko ogrožajo druge ali sebe. Večina izmed njih trpi za posledicami zelo travmatičnih dogodkov v otroštvu.

Kako pridobite njihovo naklonjenost in pozornost?

Učitelji in vzgojitelji se jim trudimo pokazati, da nam je zanje mar ter da jih imamo radi. Veliko jih je bilo namreč zavrnjenih v lastnih družinah, pa tudi v šoli ali okolici so doživljali nesprejetost in poraze. Najprej jim moramo pokazati, da so vredni ljubezni in da so čudoviti ljudje. Potem jim moramo postavljati izzive, zahteve in meje, čemur se navadno upirajo. Pred kratkim sem zaradi obnašanja oštela nekega dečka. Po petnajstih minutah je prišel do mene in me objel. Videla sem, da ga je skrbelo za najin odnos. Zagotovila sem mu, da ga imam rada tudi takrat, ko se ne strinjam z njegovim ravnanjem.

Zelo pomembna komponenta vašega dela je torej vzgoja. Kako pa mladostnikom posredujete znanje?

Mnogi izmed njih so v prejšnjih šolah doživeli neuspehe, zato se bojijo, da jim bo tudi tokrat spodletelo. Prav zaradi tega pogosto zavračajo šolsko delo. Ko jih prepričam, naj vseeno začnejo delati, moram biti pozorna na vsak njihov uspeh, tudi če je drobcen, in jih spodbuditi ter podirati njihove negativne prestave o samih sebi. Velikokrat tako dobijo veselje do dela. Ker pogosto zavračajo branje, se na primer trudim, da jim iz knjižnice prinašam knjige, ki so povezane z njihovimi zanimanji in izkušnjami. Mnogi so zaradi tega začeli brati in me pogosto prosijo za nov knjižni izziv.

Kako so mladi in vaši sodelavci sprejeli to, da ste sestra?

Med njimi se počutim resnično sprejeta in potrjena v svojem poklicu. Vsi se učimo strpnosti in odprtosti. Dovolijo mi, da sem to, kar sem, sama pa prav prek njih odkrivam nove svetove, ki bi mi bili drugače tuji. Rada sem »njihova nuna«.

Kje zajemate moč za svoje delo?

Ko se znajdem v kakšni težko obvladljivi situaciji, Jezusu v srcu rečem, da je zdaj on na vrsti, da stvari vzame v roke in napravi red. Pogosto se zgodi, da se situacija potem umiri. Tudi če se ne, lahko pozneje z njim v molitvi pokramljam in mu izročim vse, ki so mi zaupani. Včasih me tudi mladi sami poprosijo, naj molim zanje.

Ali pri svojem delu vidite uspehe?

Včasih mladostniki v sebi nosijo toliko trpljenja, da je njihov napredek zelo počasen. Vendar pa ljubezen vedno spreminja. Gotovo je uspeh, če se česa novega naučijo, še večji uspeh pa je, če so sposobni z nami in med seboj navezati odnos, če sprejemajo odgovornost za svoja dejanja, če začnejo sanjati o prihodnosti in se trudijo, da bi se v njihovih življenjih nekaj spremenilo.

Kaj vam je pri delu v največje veselje?

Res sem vesela, če se po končanem šolanju še kdaj oglasijo. Še posebej, če povedo, da so dobili službo ali pa so si uredili življenje tako, da jim gre na bolje. Mnogi žal tudi pozneje nimajo volje ali opore, da bi se postavili na noge. Kljub temu mi veliko pomeni, da sem smela biti delček njihove zgodbe.

Intervju pripravila Zdenka Candellari