Nekoč sem govoril kmetom, rejcem ovc jezersko-solčavske pasme, o vodenju kmetije. Naslov predavanje je bil ‘Voditi kmetijo kot podjetje’. Prijatelj, doma z grunta, mi je priporočal, naj pustim vrata odprta … Za vsak slučaj, če bi bilo treba bežati. Res sem bil na trnih, a bežati ni bilo treba.

Podobno se počutim danes, ko pišem vam, drage učiteljice in učitelji. Kako naj kot podjetnik pišem vam, ki se vsak dan ukvarjate z otroki, z mladostniki, jaz pa le z odraslimi, četudi na področju izobraževanja? Kako, ko nimam pedagoških izkušenj? Posredno sem sicer nekako povezan z učiteljskim poklicem – poročen sem namreč s profesorico na srednji šoli in slišim marsikaj, tudi to, da otroci niti niso problem, pač pa bolj “scrkljani” starši in njihovi odvetniki.

Ne maram sprememb!

Živimo v času neverjetno velikih in hitrih sprememb. Razpeti smo v dva svetova: med svet, ki odhaja, in svet, ki prihaja. Spremembe na tehnoloških področjih so tako hitre, da jim ljudje preprosto ne zmoremo slediti. Stalno se moramo spreminjati. Tudi poklici se spreminjajo. Človekov odpor do sprememb je razumljiv.

Tudi strah pred prevlado avtomatiziranih delavnih procesov, pred prevlado tehnologije nad človekom je utemeljen in potreben. Marsikje sta namreč stroj ali računalnik že zamenjala človeka. Pri mnogih škodljivih poklicih je to seveda potrebno in hvalevredno.

A zanimivo je, da kljub vsej avtomatizaciji ni prišlo do skrajševanja delovnega časa. Ta se celo podaljšuje v pozno popoldne, ponekod že v noč, tako da druženje staršev z otroki skoraj ni več mogoče. Na račun avtomatizacije enostavnih opravil tudi ni prišlo do ukvarjanja s pomembnim, recimo do ukvarjanja z vprašanji smisla, z vprašanji gradnje odnosov in zaupanja med ljudmi, vprašanji soustvarjanja, vprašanji boja med dobrim in zlim.

Etičnih vprašanj se v delovnih in šolskih okoljih skoraj ne dotikamo več. Vse smo prepustili pravilnikom, zakonodaji in celo odvetnikom.

Zakomplicirali smo …

Zdi se, da si v strahu pred izgubo službe zaradi avtomatizacije, ljudje pač kar sami poiščemo delo – velikokrat nepotrebno in nesmiselno. Samo da je. Tako si zakompliciramo delovne procese. Pogosto tako, da sami ne najdemo poti ven.

Po drugi strani pa si tudi ne zaupamo več. Vpeljujemo vedno nove predpise in tudi nepotrebna delovna mesta raznih kontrolorjev, nadzornikov, podpisovalcev. Sicer dobre sisteme vodenja kakovosti (ISO 9001, Dobra proizvodna praksa, sistem varne hrane HACCP) smo prevedli v “daj mi čim več papirja” in tako se je birokracija razvila do neverjetnega obsega.

V mnogih delovnih okoljih je nepotrebno birokratsko delo skoraj prevladalo. Delovne procese smo tako zakompliciramo s pravilniki, splošnimi operacijskimi postopki, navodili za delo, z izpolnjevanjem obrazcev, da se med njimi ne znajdemo več in da komaj ostane čas za osnovno dejavnost. Tudi v šolstvu.

Ameriški slikar Hans Hofmann* je zapisal: “Zmožnost narediti kaj bolj preprosto, pomeni odstraniti odvečno, tako da potrebno lahko spregovori.” Postavlja se nam vprašanje, kako naj popreprostimo delo in kaj lahko šola naredi za to. Po moje bi moralo imeti prav vsako podjetje in vsaka javna služba zaposleno osebo, ki bi skrbela za odstranjevanje (in preprečevanje vpeljevanja) odvečnega dela.

V šolah pa bi lahko mlade vzgajali v smeri bolj preprostega – od ustnega in pisnega izražanja do iskanja in aplikacije bolj preprostih tehničnih rešitev. Pred časom sem se ukvarjal z izobraževanjem visoko izobraženih ljudi o tem, kako napisati poročilo o njihovem delu – tako, da bo imelo “rep in glavo”. Takole sem zapisal v ponudbo za izobraževanje: “Osvojiti veščine jasnega in razumljivega izražanja vsebine.” Udeleženci so mi povedali, da so jih do sedaj – še posebej med magisterijem in doktoratom – stalno spodbujali h kompleksnemu izražanju, k manj jasnosti in da jim je sedaj težko obrniti smer.

Dragi učitelji, spodbujam vas, da vi to naredite že jutri, tako da se vprašate, kako bi se kakšno reč dalo narediti bolj preprosto, kako odstraniti odvečno iz vaših razlag, iz vaših zapisov, iz vaših vaj, kontrolk, roditeljskih sestankov … iz vsega in kako spodbuditi otroke k iskanju bolj ‘preprostih rešitev’.

Dragi ravnatelji, spodbujam vas, da najdete bolj preproste sistemske rešitve pri organizaciji učiteljevega dela in da odstranite odvečno.

Za vse velja, da če hočeš prepoznati in odstraniti odvečno, je treba vedeti, kaj je bistveno. To je stalna pot iskanja, spraševanja, odločanja.

Sprememba vloge učitelja

Človekove dejavnosti so prepletene z željo po razumevanju (samega sebe, odnosov s soljudmi, narave, družbe in stvari okoli nas) in iskanju smisla (bivanja, dela). Da bi človek razumel, smo ljudje izumili strukture, v katere smo ujeli znanje (knjige, knjižnice, enciklopedije, iskalnike), organizirali prostore, kjer se znanje zbira, predpisuje, se ga predaja naprej (šole, podjetja, državne ustanove, združenja) in orodja za razširjanje znanja (strokovne revije, konference, predavanja).

A strukture, prostori in orodja se spreminjajo. Vedno hitreje. Zdi se mi, da bi se morala narava učiteljevega poklica hitro spremeniti. Namreč, posredovanje znanja v obliki “predzapakiranih rezervoarjev” védenja s pozicije katedra, ki jih otroci v procesu učenja osvojijo, čez nekaj časa vrnejo nazaj in za to dobijo oceno, se mora umakniti skupnemu iskanju, kjer so v procesu učenja udeleženi vsi, kjer vsakdo prispeva. Vloga učitelja kot posredovalca znanja se bo po mojem mnenju zmanjševala (a ne do konca izginila), povečevala pa se bo njegova vloga, ki bi jo lahko primerjali z vlogo ‘vrtnarja’. Takole je zapisal Rajko Bošnjak, profesor na Šolskem centru za pošto, ekonomijo in telekomunikacije: “Mi učitelji samo sadimo semena, skrbimo za optimalne pogoje, da seme vzklije, ko je zanj primeren čas. Neprestano preverjanje in vrednotenje je nepotrebno in škodljivo.”

Prepričan sem, da se bo vloga učitelja kmalu spremenila v vlogo usmerjevalca (učnega procesa) in povezovalca (ljudi) ter se nadgradila v vlogo pomočnika pri iskanju smisla. Nič ni bolj nadležnega kot se učiti ali delati nesmiselno. To zmanjšuje človekovo dostojanstvo. In ni je težje življenjske situacije, kot je življenje brez zavedanja smisla. Tega je danes veliko.

* Fotografija na vrhu prispevka: Hans Hofmann, August Light, 1957, Chazen Museum of Art