Helena Kregar je profesorica kemije na Gimnaziji Jožeta Plečnika in poročena mama štirih odraslih sinov. Po osnovni izobrazbi je univ. dipl. inž. kemijske tehnologije in profesorica kemije. Po končani fakulteti se je zaposlila kot razvojna tehnologinja v Heliosu Domžale, nato pa jo je pot zanesla v pedagoške vode. Zadnjih deset let poleg kemije poučuje tudi Študij okolja. Je koordinatorica Eko šole in vodja medpredmetnega Plečnikovega tabora. Dejavna je v Društvu katoliških pedagogov Slovenije, v katerem trenutno vodi Strokovni svet, že dobro desetletje pa tudi društveno Območno skupnost Ljubljana. Je ljubiteljica narave in gibanje v njej. Svojo ljubezen do vsega lepega v naravi in življenju želi pokazati mladim in jih navdušiti za občudovanje stvarstva in varovanje okolja. Vsemu temu posveča pretežni del svojega delovnega in prostega časa.

Kako ste iz raziskovalnega dela prešli v pedagoške vode in kaj vas vodi pri delu, ki ga opravljate?

V daljnem letu 1991 je Slovenija dihala v velikem optimizmu. Osamosvojili smo se in zaupali smo v takšno prihodnost, kakršno smo si želeli: ustvarjalno, pošteno, delovno in uspešno. Koliko ljudi je takrat odšlo na svojo podjetniško pot! Mnogi smo si želeli spremembe in pogumno smo zapuščali službe in delo, ki nas ni dovolj izpolnjevalo. Takrat sem bila v Heliosu ravno 10 let in hrepenela sem po novih izzivih. Seveda sem se malo uštela, naredila par napačnih odločitev, a očitno je bilo vse to potrebno, da sem našla pot v šolo. Ker je moja diploma iz smeri kemijskega izobraževanja kemije že nekaj let počivala v predalu, sem jo le izvlekla in kar hitro dobila mesto profesorice kemije na takratni Zdravstveni šoli in gimnaziji na Šubičevi v Ljubljani.

Ste profesorica kemije. Kemija ni obvezen maturitetni predmet, zato jo verjetno nekateri jemljejo bolj z levo roko, enim je všeč, drugim ne. Nekateri menijo, da bi bila lahko bolj življenjska, za druge je premalo znanstvena. Del razreda ima težave z razumevanjem, za nekatere je snovi še premalo … Bi rekli, da zgornji opis v splošnem drži? Kako krmarite med različnimi interesi dijakov in dijakinj? Kaj je tisto, kar res želite, da odnesejo od kemije?

Gimnazijski program naj bi dijake usposobil za nadaljnji študij. Ne glede na različno predznanje, na različne interese in sposobnosti, tudi ne glede na to, ali jim je kemija bolj ali manj pri srcu, učimo to, kar od nas zahteva učni načrt. Ali je moje predavanje dobro, zanimivo, ali prebuja in nagovarja dijakovo razumevanje – to so večna vprašanja med učitelji. » Kaj naj še naredim, kaj naj pokažem, kako razložim, kako navdušim …« to so res večna vprašanja in teme pogovorov med kolegicami, ki učimo. Boljši ko smo na tem področju, več veselja imajo dijaki do kemije, več se jih odloči za maturo iz kemije, več za študij kemije. Menim, da smo učitelji uspešni v dveh smereh: kadar je tvoj predmet zanimiv za tiste dijake, ki jim do te stroke sicer ni, in če je dovolj zahteven za tiste, ki ga izberejo za svoj študij in poklic. Usklajevanje tega pa ni ravno enostavno.

Profesorji vseh predmetov ste zavezani učnemu načrtu. Vas le-ta omejuje, da ne morete izvesti vsebin, ki bi jih želeli oz. za katere menite, da bi bile bolj primerne in zanimive za dijake in dijakinje? Kako bi pri vas potekal pouk, če bi imeli bolj proste roke?

Ker sem po osnovni izobrazbi kemijski tehnolog, bi gotovo več pozornosti usmerila v spoznavanje uporabne vrednosti kemikalij, za tem pa reševanju posledic uporabe kemikalij – ekologiji, ki je danes v svetu resnično velik problem.

Poučujete že več kot dvajset let. Vsi govorijo o tem, kako se generacije spreminjajo. Se vam zdi, da je mlade danes težje motivirati in navduševati, kot jih je bilo, ko ste prvič stopili v razred? Kako ohranjate pedagoško svežino?

Generacije se spreminjajo, najbolj pa se spreminja moč medijev nad ljudmi, predvsem nad mladimi. Žal mi je zaradi neštetih ur, ki jih preživijo v bolščanju v ekrančke svojih naprav, na katerih se v resnici nič ne zgodi … za sabo puščajo le občutek, da nisi česa zamudil. Te potrebe mladih ne razumem dobro, vidim pa, da jim mobiteli poberejo ogromno časa in pozornosti. Morda je v generacijah to največja razlika: kje sta njihova pozornost in zbranost.

Pedagoška svežina! Kako lep izraz za to, da grem z veseljem v razred, da razmišljam, kako naj bi potekala ura, da se ne bi dolgočasili, da bi znala snov povezat z dogajanjem v življenju …

Katere se vam zdijo najpomembnejše lastnosti, ki jih mora imeti dober učitelj? Za kakšen odnos se trudite v razredu? Vam to, da ste tudi sama mama, ki je imela v določenem obdobju otroke, stare ravno toliko, kot so vaši dijaki, pomaga pri delu, ki ga opravljate?

Kolegi, ki so v mojih očeh dobri učitelji, so predvsem zelo strokovni, imajo veliko znanja in so zelo razgledani. Te lastnosti mladi še vedno zelo cenijo. Mir v razredu in pravo pozornost dijakov pa lahko ustvari le učitelj, ki je zelo samozavesten in je na nek nežen, ljubeč način prepričan, da je šef v razredu. Tudi to držo mladi še vedno zelo cenijo. Nekateri kolegi zmorejo in so oboje. Mislim, da ni nujno, da imaš svoje otroke, če želiš imeti pedagoški čut. Veliko samskih učiteljev je, ki so resnično dobri pedagogi. Dobro pa je imeti otroke, veliko otrok, ker se v vsakem odnosu pretaka veliko ljubezni, ta pa je čisti vir življenjske moči in radosti.

Ste ljubiteljica narave in gibanja v njej. Za življenje v sožitju z naravo in za varovanje okolja želite navdušiti tudi mlade, ki so vam zaupani. So projekti, ki jih vodite na šoli, obraz želje, da bi mladim dali nekaj več kot le znanje, ki ga predvideva učni načrt?

Naša gimnazija je v centru Ljubljane, obdana z asfaltom, lokali in trgovinami. Zdaj se šalimo, da smo naravo potegnili na šolo, ker jo je okrog nje premalo. Na šoli je pred dvema letoma zaživel šolski urbani vrt, letos spomladi smo zasadili še betonska korita na zgornji šolski terasi, ki počasi zeleni in cveti. Dijakov, ki gredo z veseljem sadit, oplet, uredit ali pospravit vrt, nikoli ne manjka.

Resno šolsko delo seveda zahteva svoj red in ga ne gre raztegovat v naravo. Zato pa je čudovit predmet Študij okolja, ki ga poučujeva s kolegico biologinjo Darjo Silan. Žal so ga deležni le dijaki 2. letnika naravoslovja. Prepričana sem, da bi morali vsaj nekaj vsebin dobiti prav vsi dijaki ne le v enem, pač pa v vseh štirih letih izobraževanja. Pogosto  rečemo, da pri vsakem predmetu učitelj lahko poveže snov z odnosom do okolja, a to v resnici ne gre. Za odnos do narave morajo ljudje naravo videti, doživeti, jo začutiti in se učiti občudovanja. Če tega spoštljivega občudovanja stvarstva nikoli ne doživijo, jim je težko dopovedati, naj varujejo okolje! Le zakaj bi pazil na svojega psa, na primer, in pobral njegove drekce? Zakaj naj bi park ostal čist in ne poln odpadkov, ko odidemo? Mladim tega čuta odgovornosti do vsega, v čemer živijo, ne znamo vcepiti. Morda res prav zaradi tega, ker se ne naučijo narave doživljati kot daru, pač pa jo doživljajo le z vidika njene uporabne vrednosti!

Sicer pa: le kako bi ga, ko je v naši in v svetovni družbi ta odgovornost sobivanja podrejena kapitalu? Informacije o tem odmevajo skozi vse medije in mladi niso gluhi. Eden mojih največjih izzivov ali vprašanj je prav to: kako izobraziti mlade, da bodo kritični in pogumni za boj in za zagovarjanje pametnih, dobrih odločitev, ko odrastejo.

Kako k sodelovanju v obšolskih dejavnostih privabljate dijake in dijakinje? Kako pomemben se vam zdi zgled, ki jim ga lahko date?

Z zgledom se ne trudim preveč! Mislim namreč, da ljudje vidijo in čutijo, kaj te žene pri določenem delu ali dejavnosti. Dijake zdaj zlahka pridobimo za vse, kar se dogaja med poukom, če le odpade vsaj kaka ura, je volje do dejavnosti veliko. Če jih povabimo izven šolskega časa, pa so pripravljeni le najbolj zavzeti in takih je še vedno nekaj. Žal pa je velik problem tudi varnost oziroma nevarnost, s katero se soočamo vedno, ko bi radi dijake kam peljali. Ker je šola odgovorna za varnost mladih, smo učitelji postali zelo pasivni pri izbiri zanimivih dejavnosti izven učilnice. »Le zakaj bi se izpostavljali«, si večinoma mislimo in ostajamo v ustaljenih okvirih dejavnosti.

Dejavni pa niste le znotraj šole, ampak tudi širše. Že štirinajst let ste aktivna članica Društva katoliških pedagogov Slovenije. Lahko članstvo in sodelovanje v društvu vernemu učitelju, ki dela na javni šoli, pomaga pri njegovem delu? Katere so spodbude, ki jih po vašem mnenju najbolj potrebujete?

Društvo skrbi za programe, ki učitelju utrjujejo vero, zaupanje in osebnostno moč. Seminarji, duhovne vaje, Revija Vzgoja, Slomškov dan, posveti, predavanja in razne delavnice, ki jih pripravljajo člani DKPS v svojih območnih skupnostih po Sloveniji, so namenjeni predvsem vernim učiteljem v državnih, ne v katoliških šolah. Učitelji iz katoliških šol naših dejavnosti ne potrebujejo, ker imajo v okviru svoje službe duhovne hrane dovolj. Kljub temu ali prav zaradi tega pa bi s svojim članstvom v DKPS lahko podpirali dejavnosti, ki jih njihovi kolegi potrebujejo. A te solidarnosti, kot je v Sloveniji običajno, tudi tu ni preveč. Učitelji najbolj potrebujemo potrditev in prepričanje, da smo s svojim delom in odnosi kot lučke Božje ljubezni med mladimi. Te lučke lahko brlijo, lahko svetijo ali pa žarijo.  Želim si, da bi preko DKPS čim močneje svetili.

Menite, da bi lahko verni učitelji (ne glede na to, ali učijo na javni ali zasebni šoli) med seboj več sodelovali? Kje vidite možnosti in priložnosti za sodelovanje, izmenjavo izkušenj in dobre prakse?

Danes smo učitelji zelo zaposleni, podobno kot delavci kjerkoli, kjer se pošteno dela. Za druženje si nismo več pripravljeni vzeti veliko časa, saj nam ga vsepovsod primanjkuje.

Vendar sem prepričana, da bi nam vsem enkrat letno srečanje na Slomškov dan ne smelo biti prevelika žrtev. DKPS namreč že vse od razglasitve bl. A. M. Slomška za zavetnika učiteljev, vzgojiteljev in katehetov na Slomškov god ob koncu septembra pripravlja Slomškov dan. Na ta dan se vsi skupaj posvetimo svojemu zavetniku. Prepričani smo bili, da bo dan s svojo vsebino, programom in ne nazadnje tudi s svojim poslanstvom pritegnil tudi vodstva in učitelje katoliških šol. Pa smo se zmotili: dvakrat v zadnjih letih je to skupno srečanje potekalo in mislim, da smo bili vsi zadovoljni. Toda v letošnjem letu in tudi za v prihodnje vodstva katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanov Slomškovega dneva ne bodo uvrstila v obvezen del letnega delovnega načrta. Slomškov dan seveda bo in upam, da se ga bo udeležilo čim več učiteljev! Edino tako se lahko srečamo in se povezujemo.

Heleni Kregar se zahvaljujemo za pogovor in ji želimo, da bi še naprej uspešno krmarila med izzivi, ki jih prinaša učiteljski poklic.