Ivica Čermelj je vzgojiteljica in pomočnica ravnatelja za dijaški dom na Škofijski gimnaziji Vipava ter poročena mama štirih odraslih otrok. Po gimnaziji v Ajdovščini je nadaljevala šolanje v Ljubljani in postala učiteljica – specialna pedagoginja za delo z vedenjsko in osebnostno motenimi ter vzgojiteljica v domovih. Svojo poklicno pot je začela kot učiteljica razrednega pouka, nato je bila 19 let vzgojiteljica v dijaškem domu v Ajdovščini, zadnjih 18 let pa je zaposlena na Škofijski gimnaziji Vipava.

Je zelo aktivna na več področjih. Kot pedagoška delavka se stalno izobražuje in izpopolnjuje svoje znanje ter kot mentorica pomaga mlajšim kolegom. Med drugim je sodelovala pri uvajanju novega vzgojnega programa za dijaške domove, od leta 2010 je članica tajništva škofijske Karitas. Sodelovala je na več mednarodnih konferencah in izvedla več šol za starše in različnih predavanj; v zadnjem času predvsem o vplivu reklam na osebnost in o zdravi prehrani. Do sprejetja vodstvenega dela in prihoda prve vnukinje pa je bila več kot deset let tudi katehistinja – morda bo s poučevanjem verouka nadaljevala po upokojitvi. Prosti čas rada preživlja z družino, se giba v naravi, bere, plete, kvačka in poskuša kaj novega. Je odprta za komunikacijo in zelo rada dela z mladimi.

Gospa Ivica, že dolgo delate v dijaškem domu. Ste vedno skrbeli za gimnazijce? Kako bi opisali delo v dijaškem domu?

Sedaj, ko delam v Vipavi, delam z gimnazijci in tudi vodim vzgojiteljski zbor. V Ajdovščini pa sem delala z zidarji, tesarji, mesarji, gradbinci, šiviljami in vzgojiteljicami predšolskega programa. Delo z mladimi je pestro, lepo, včasih tudi naporno. Delo vzgojitelja ne nudi neke hitre povratne informacije o kakovosti, kot je to v šoli. Pozitivno povratno informacijo lahko dobiš šele čez leta, ko ti kakšen dijak reče o sebi, “da ste znali mulca še pravi čas spraviti v red.” V svoji vzgojni praksi nisem dala veliko vzgojnih ukrepov, včasih pa so le potrebni, če drugo ne zaleže.

Dejali ste, da je delo včasih tudi naporno. Verjetno k temu pripomore tudi delavnik, ki je tak, da ni najbolj naklonjen tipičnemu družinskemu življenju, ko naj bi popoldneve preživljali otroci in starši skupaj. Ste zelo družinski človek, zato me zanima, kako ste krmarili med delom in družinskim življenjem?

Tako je. Prav zaradi pomanjkanja neke pozitivne potrditve je včasih naporno, še posebej, ker je urnik vezan na čas, ko so dijaki v domu, in to je le popoldan. Tako veliko bremena pade na partnerje. Državni vrtci našemu urniku kot tudi urniku trgovk in še koga nikakor niso prilagojeni. Če daš otroka v vrtec in si vzgojitelj v dijaškem domu, ga ne vidiš cel dan. Z možem sva iskala zasebno varstvo in dajala otroke v varstvo le za ure, ko ni bilo nikogar doma. Ko so začeli hoditi v šolo, pa so morali takoj po pouku priti domov, da sem jih videla, se na hitro pogovorila in nato odšla na delo. V tem obdobju so se pritoževali, da morajo samo oni takoj domov, ker hočem imeti kontrolo. Takrat priznam, da sem pogosto odhajala v službo s kepo v želodcu in se spraševala kaj, če se komu kaj zgodi. Videla sem, da to nikamor ne pelje, zato sem si, ko sem zaprla vrata stanovanja, dejala: »Gospod, do sedaj sem jaz pazila nanje, sedaj jih pazi ti.« Seveda so morali otroci, ko so postajali starejši, marsikaj tudi sami narediti (npr. naloge, pospraviti posodo, pobrati perilo z balkona). Še danes me včasih hecajo, da so morali obveznosti postoriti najkasneje do 22. ure, ko sem prišla iz službe, če so hoteli imeti mir. Ja, to so bila najtežja leta mojega službovanja, krmariti med službo in družino, ker sem imela le popoldansko delo, dežurali pa smo tudi cele sobote in nedelje, ker so dijaki ostajali v domu po več mesecev. Domov so odhajali le za počitnice in praznike, pa še to le, če so bili prazniki razporejeni tako, da je bilo prostih več dni.

Do danes se je verjetno že marsikaj spremenilo. Če ne drugega, dijaki v domu ne ostajajo več čez vikend. Kako bi primerjali delo v domu pred leti in danes?

Do osamosvojitve 1991 smo imeli v domu tudi dijake iz naših bratskih republik. Spominjam se prvih dni šolskega leta, ko so prihajali z vrečko pod pazduho in s solzami v očeh, ker so bili prvič od doma v tujem kraju in niso znali jezika. Vsake toliko časa srečam katerega od teh dijakov in skupaj obujamo spomine. Takrat smo si upali koga, ki je jokal, pobožati, danes bi to bilo lahko razumljeno čisto drugače. Spet drugega smo šli iskat na avtobusno postajo, ker se je odločil, da gre zaradi domotožja domov. Fantje so bili skrbni, niso zapravljali za sladkarije, ampak so denar, če jim ga je kaj ostalo, raje poslali domov. Ob nedeljah, ko smo bili dežurni, smo imeli v domu tudi 120 dijakov in le enega vzgojitelja, ki je med drugim delil tudi suho večerjo, da so bile kuharice lahko proste. Pogosto se je zgodilo, da je večerje zmanjkalo, ne zato, ker bi jo pripravili premalo, pač pa jo je nekdo ukradel. Ko se mi je to zgodilo večkrat zapored, sem si rekla, da moram nekaj ukreniti. Prosila sem enega dijaka, navadno kakega malo bolj “problematičnega” (beri navihanega), da mi pomaga deliti večerjo in za nagrado sem mu dala svojo. Od takrat naprej ni večerje nikoli več zmanjkalo. Vsak izmed nas vzgojiteljev je tudi imel svoj vzdevek. Mene so klicali mama, čeprav sem bila med vzgojitelji najmlajša.

Obdobje osamosvojitve pa je bilo tudi zelo posebno. Pod domsko streho so v slogi živeli tako katoličani kot tudi pravoslavni in muslimani. Ko pa se je začel nemir, so ga dijaki od doma prenesli tudi v dijaški dom, pričeli so se prepiri, tudi grožnje z noži. V tem obdobju ni bilo prijetno dežurati, bilo je potrebnih veliko pogovorov, razlag, mediacij … Danes je drugače, takih težav ni več, so pa drugačne. Mladostniki so pač taki, kot smo bili mi, želijo preizkušati meje, nekateri bolj, drugi manj. V tem sicer ni nič narobe, je pa na nas odraslih, da smo močne opore, da znamo in zmoremo zdržati njihove pritiske. Danes se tudi veliko več govori in ve o motnjah hranjenja, o duševnih težavah, te težave so bile tudi že prej, ampak se jih žal ni toliko prepoznalo.

Omenili ste, da so vas dijaki klicali kar mama. Med vzgojitelji in mladimi, ki so vam zaupani, se zagotovo spletejo vezi, saj veliko časa preživite skupaj. Nam zaupate kakšno anekdoto.

Pred leti, ko se je spreminjal pokojninski zakon, sem se o tem pogovarjala z dijaki in se jezila, da to ni pošteno, da sedaj, ko bi se jaz že skoraj lahko upokojila, nekaj spreminjajo. Pa mi je eden od dijakov dejal: »Ma vzgojiteljica, kaj se vi tolko jezite, ko pa tako radi delate z dijaki. Kaj boste pa doma delali?« Seveda smo se vsi smejali. To zgodbo sem nato povedala tudi svojim domačim in eden od sinov je rekel: »Mama, saj se ni zlagal, a se sploh slišiš, kako govoriš o svojih dijakih, jih zagovarjaš, kot da so tvoji otroci, če kaj rabijo, te pokličejo, točno vedo, da, če jim bo kdo uredil, jim boš ti. Ja, ta vez ostane, z enimi bolj, z drugimi manj. Nekateri se te bolj dotaknejo, drugi nekako spolzijo mimo tebe. Zelo rada sem vzgojiteljica, čeprav je včasih naporno, vendar katero delo pa ni naporno?

Dijaki torej vedo, da se lahko obrnejo na vas in računajo na vašo pomoč. Kako pa rešujete nesoglasja? Verjetno se v vsem tudi ne strinjajo z vami.  

S pogovorom. Odprta sem za komunikacijo, vendar znam svoja stališča dobro argumentirati in jih zagovarjati, če sem v njih prepričana, pa tudi vztrajnosti mi ne manjka. Z našo glavno kuharico Barbaro sva oblikovali jedilnik po navodilih in smernicah zdrave prehrane (z manj sladkorja in maščob), kar je pri dijakih povzročilo nejevoljo, predvsem zato, ker smo iz jedilnika umaknili vsakodnevni Čokolino in Viki kremo ter ponudili več naravnih namazov,  ki jih dijaki sedaj, ko so se jih navadili, tudi pohvalijo. Ob uvedbi so se predvsem maturantje in starši najbolj upirali. Maturantje, ki pri nas vodijo večerne molitve, so celo molili za mojo zdravo pamet. Z njimi sem se o tem pogovorila, jim povedala, da sem sicer vesela, da molijo za mojo razsodnost, ampak da ne vem, če bo to v povezavi z jedilnikom obrodilo sadove, da se je pač treba vsesti in pogovoriti. Ko smo to naredili, so se težave umirile.

Iz vaših odgovorov se vidi, da ste predani delu, ki ga opravljate, da vam je mar za dijake in njihovo dobro počutje. To predanost zagotovo čutijo tudi dijaki in starši. Se vam zdi, da ste povezani?

Tako je, dijaki čutijo, da to, kar delam, delam z veseljem. Pred leti, ko je mož hudo zbolel in je imel zelo malo možnosti za preživetje, so se dijaki organizirali in veliko molili zanj in za našo družino. Pobudnik je bil dijak, ki je stalno hodil po robu in preizkušal meje. Zagotovo Bog to vidi in upošteva.

Povezanost in veselje sem začutila tudi, ko mi je mama maturantke, ki je odhajala, dejala: »Veste gospa Ivica, mislim, da so za mano najlepša štiri leta. Bila sem tako mirna, ko sem ob nedeljah prepuščala v vašo oskrbo svojo hčer, saj sem vedela, da bo zanjo zelo lepo poskrbljeno. Popolnoma drugačna situacija je bila pri sinu, ki se je vsak dan vozil domov. Stalno sem bila pod nekim pritiskom, strahom. Hvala vam, da ste zanjo tako lepo skrbeli.«