Tone Česen je duhovnik, direktor kolegija in duhovni asistent Skupnosti katoliške mladine (SKAM), tajnik Medškofijskega odbora za mladino, kaplan v Študentskem domu Janeza F. Gnidovca v Šentvidu in voditelj Službe za informatiko pri SŠK. Pred temi službami je bil devet let učitelj vere in kulture na Škofijski klasični gimnaziji, po nekaj let pa v tem času tudi duhovni vodja Jegličevega dijaškega doma, kaplan na Škofijski klasični gimnaziji ter tudi kaplan na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja. Pri vseh vlogah, ki jih opravlja, se srečuje z mladimi. Gospoda Toneta Česna smo k pogovoru povabili v tednu po slovesnem praznovanju 25-letnice Škofijske gimnazije Vipava in 65-letnice Malega semenišča, kjer je preživel svoja gimnazijska leta.
V nedeljo, 20. novembra, ste se udeležili sv. maše in slavnostne akademije v Vipavi. Kako se spominjate svojih gimnazijskih let? Kaj vam po toliko letih najbolj ostaja v spominu?
Nedeljsko praznovanje v Vipavi me je navdalo z globokim veseljem in presenečenjem, kaj iz šole lahko nastane v četrt stoletja. Ko sem leta 1988 prišel na takrat še Srednjo versko šolo in v Malo semenišče, sva se vpisala dva dijaka. Eden se je vpisal v drugi letnik, jaz pa sem bil v prvem z dijakom, ki je ponavljal razred. Razreda ni uspešno končal, tako sem bil do zaključnega izpita v četrtem letniku edini dijak v razredu. S profesorji (ki so bili večinoma duhovniki) smo imeli zelo osebne šolske ure. Spraševanje je bilo napovedano, veliko je bilo časa za vprašanja in poglobljeno učenje. Vseh dijakov na šoli nas je bilo med 17 in 30 v zadnjem letu, ko je že bila ustanovljena sedanja Škofijska gimnazija Vipava in so se prvič vpisali tudi dijaki, ki niso bilo malosemeniščniki (med njimi tudi dekleta). Bili smo kot ena velika družina, saj smo skoraj vse počeli skupaj (recimo telovadba je bila ob sobotah dopoldne za celo šolo). Ko se ozrem nazaj, so bila to zares čudovita leta, sploh, ker je Vipavska dolina polna sonca in življenja (megle skoraj nismo poznali, saj jo je pregnala burja).
Kako bi z nekaj besedami opisali vzgojo, ki ste je bili deležni v svoji mladosti?
Tradicionalna, zasisdrana v praktično vero, z veliko mero prejemanja konkretnih dejanj ljubezni.
Kdaj je dozorela odločitev za vaš poklic?
Že v zgodnjih letih osnovne šole so se ob zgledu duhovnikov oblikovale prve želje. To se je potem v letih študija še bolj izkristaliziralo.
Najlepši del vašega poklica?
Daritev svete maše in sploh podeljevanje zakramentov; možnost spremljanja mladih na poti njihovega odraščanja.
Največji osebni izziv(i) na področju vašega udejstvovanja?
V Sloveniji trpimo za neko nedoločljivo razdeljenostjo, vsak bi hotel delati nekaj po svoje. Kot poseben izziv vidim torej iskanje možnosti povezovanja in deljenja skupnih ciljev pri delu za in z mladimi.
Kar precej dobro poznate katoliške šole. Bi lahko primerjali življenje na katoliški šoli danes z življenjem na katoliški šoli v času, ko ste bili vi dijak?
Kot sem že omenil, je ena od temeljnih razlik velikost šole. Danes so razredi polni in zato je veliko več različnih talentov, ki se lahko razvijejo in pokažejo. Recimo že mi smo imeli razredne jaslice, a so bile skromne in klasično preproste. Umetniškega ustvarjanja (likovno, glasbeno) je bilo bistveno manj, čeprav smo imeli šolski zbor in smo celo hodili pet v sosednje župnije.
Je pa zagotovo izkušnja take katoliške šole dala temelje za sedanje gimnazije, ki so se razvile po letu 1991. Vse bogastvo življenja in ustvarjalnosti na vseh različnih področjih se sedaj dobesedno bohoti. In tega sem bil vesel v nedeljo, 20. novembra 2016, v Vipavi.
Pri svojem delu se vsakodnevno srečujete z mladimi. Nam zaupate, kako pristopate k njim? Kaj bi svetovali učiteljem, kako naj pri svojih učencih vzbudijo zanimanje za to, o čemer jih poučujejo?
Vsak vzgojitelj in učitelj je poklican, da najde svojo lastno pot do mladih. Splošnega recepta ni, so pa lahko nekateri predlogi. Osebno se zavzemam za to, da poskušam slišati posameznega mladega. To je dostikrat zahtevno, vzeti si moram čas in imeti voljo ter pripravljenost. Tak odnos odpre marsikatero novo pot tudi za posredovanje znanja in izkušenj. Prav tako pomembna pa se mi zdi osebna prepričanost v stvari, o katerih govorimo. Če verjame, da je to, kar reče, res in pomembno, potem bo vzgojitelj/učitelj to podal na način, ki pritegne pozornost in zanimanje za učenje.
Opravljate veliko različnih funkcij. Kako izgleda vaš tipičen dan? Katera so vaša prioritetna področja, ki jim namenjate največ pozornosti?
Na prvi pogled se morda res zdi, da je precej različnih funkcij, ki pa so med seboj tudi precej povezane in prepletene. Dan začnemo duhovniki v Zavodu sv. Stanislava, kjer bivam, ob 6.40 s skupno molitvijo hvalnic. Nato običajno mašujem ali somašujem, nakar se odpravim v center Ljubljane, kjer imamo na Jurčičevem trgu 2 delovne prostore Skupnosti katoliške mladine. V teku tedna se vrstijo sestanki, pogovori, usklajevanja, načrtovanja na različnih ravneh. V poznem popoldnevu se običajno vrnem v Šentvid, kjer imam vsaj dvakrat na teden obveznosti v študentskem domu. Večerni čas je primeren tudi za to, da se postori še kaj, česar ni bilo mogoče narediti tekom dneva. Recimo tudi tale intervju. Čas pred počitkom izkoristim za bratsko srečanje z duhovniki in nato kar še ostane nedokončanega molitvenega bogoslužja.
Poznamo vas kot zelo iznajdljivega človeka kar zadeva tehnične zadeve, predvsem imam v mislih informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. Kje vidite kot pedagog in duhovnik največje pasti oziroma zablode današnjega odnosa do sodobne tehnike?
V preteklem tednu smo poslušali zanimivo predavanje, na katerem je predavatelj navedel tudi podatek, koliko časa je posamezen tip informacijske tehnologije potreboval, da je dosegel 50 milijonov ljudi. Radio recimo 34 let, igra Pokemon Go letos poleti pa samo še nekaj dni. Mislim, da nismo prilagojeni na tako hitre spremembe in zato dostikrat nekritično sprejemamo vse novo. Socialna omrežja so koristen pripomoček, preko katerega lahko s kvalitetnimi vsebinami dosežemo veliko večje število ljudi kot nekoč. Seveda pa se je treba učiti razlikovati semena dobrega od plevela neresnice in slabega. To pa je tudi naloga šole in vzgojnih procesov.
Kaj je po vašem mnenju tisto, kar bi morala katoliška Cerkev v Sloveniji narediti prednostno glede pastorale mladih, in kje vidite ključno vlogo vzgojno-izobraževalnih ustanov pri tem?
Ključno, za kar si prizadevamo, je, da pomagamo mladim, da postanejo sami nosilci pastorale. Duhovniki so pogosto preobremenjeni z drugimi nalogami, mladi pa imajo veliko idej in energije, ki jih lahko koristno razvijejo, če imajo primerno okolje. Torej naj bi predvsem župnije omogočale izkušnjo odprtega prostora za mlade, kjer doživijo sprejetost in lepoto skupnosti. Vzgojno-izobraževalne ustanove pri tem naredijo že veliko, ker omogočajo razvijanje najrazličnejših talentov in pridobivanje širokega nabora veščin, ki jih lahko uporabijo v delu za druge mlade. O tem bi lahko govorili precej na široko na konkretnih primerih iz življenja.
Kateri so po vašem mnenju največji izzivi, pred katerimi stojijo učitelji in vsi tisti, ki delajo z mladimi?
Omogočati celostni razvoj osebnosti (telesno, duševno in duhovno), graditi skupnost, pripravljati za izzive, ki jih prinaša življenje, in okrepiti posameznika za odgovorne odločitve v življenju.