Katoliške šole so izjemnega pomena za evangelizacijo kulture, tudi v tistih mestih in državah, v katerih nenaklonjene razmere terjajo večjo kreativnost pri iskanju primernih metod.

V individualističnem okolju, v katerem živimo, je nujno počlovečiti vzgojo. Šola v polnosti uresniči svoj namen, če pripomore k osebnostni rasti. V tem procesu so vzgojitelji in učitelji poklicani, da so svojim profesionalnim odnosom in človečnostjo zgled mladim pri gradnji bolj bratskega in miroljubnega sveta. Sočasno pa lahko pri tem mladim odstirajo obzorja, odprta za presežno.

Dialog

Od katoliških šol se pričakuje tudi kultura dialoga. Svet postaja globalna vas, polna različnih interakcij, znotraj katere vsakdo pripada človeštvu in sodeluje z drugimi v upanju na boljšo prihodnost. Vendar je na svetu tudi veliko oblik nasilja, revščine, izkoriščevanja, zatiranja, diskriminacije in pristopov, ki omejujejo temeljne svoboščine in ustvarjajo kulturo odpadkov. V takšnem okolju je naloga katoliških šol, da si prizadevajo za dialog, ki omogoča srečevanje in spoštovanje kulturne in verske raznolikosti. Natančneje – katoliške šole so poklicane, da v dialoškosti stremijo za resnico. Sveti Tomaž ostaja zgled, saj je zmogel resno vzeti sočloveka, ga razumeti in se primerno odzvati.

Upanje

Prispevek šolstva je v tem, da seje upanje. Človek ne more živeti brez upanja, šolstvo oz. vzgoja in izobraževanja pa sta njegov vir. Mladim v današnjem svetu je treba pokazati življenje, ki gradi prihodnost. Pravi vzgojitelj oziroma učitelj je kot oče ali mama, posreduje življenje, ki ima pred sabo prihodnost. Učitelj, ki si tega želi, mora znati prisluhniti mladim, ki so mu zaupani. Z obema – tako z vzgojo kot tudi z upanjem – pa je povezano tudi tveganje. Pomembno je, da se znamo stvari lotiti s pravo mero tveganja.

Iz nagovora papeža Frančiška plenarnemu zboru Kongregacije za katoliško vzgojo 9. 2. 2017. Prevod in priredba: Monika Omovšek.