Albanija ima približno tri milijone prebivalcev in skoraj 3000 vzgojno-izobraževalnih ustanov. Osnovno šolanje je obvezno za vse in traja od prvega do devetega razreda. Večina šol je državnih, kar pomeni, da jih financira vlada, v zadnjem času pa je vse več tudi zasebnih šol, med katerimi je 55 katoliških.
Zgodovina
Otomanski vladarji so do sredine 19. stoletja preprečevali uporabo albanščine v šolah. Prva šola z albanščino v moderni dobi je bila frančiškansko semenišče, ki so ga odprli leta 1861 v Skadru. Sicer pa so bile šole, v katerih bi potekal pouk v albanščini, do osamosvojitve leta 1912 in tudi kasneje zelo redke. Tako je bilo leta 1946 kar 85 % prebivalstva nepismenega. Nestabilne politične razmere (balkanske vojne, prva in druga svetovna vojna) so onemogočile vzpostavitev enotnega izobraževalnega sistema. Do druge svetovne vojne je bila Albanija celo brez univerze. Po okupaciji s strani Italije leta 1939 je fašistična ideologija preplavila kurikulum, italijanščina pa je postala obvezni jezik v vseh srednjih šolah.
Ko so oblast prevzeli komunisti, so le-ti veliko pozornosti posvetili ponovnemu odprtju šol in uvajanju komunistične ideologije. Do poznih osemdesetih let so uspeli skoraj dokončno izkoreniniti nepismenost.
Po padcu komunizma se je začelo novo obdobje, ki ga je že takoj zaznamovala politična in gospodarska kriza. Številne šole so izropali, nekatere požgali, primanjkovalo je učbenikov, učitelji so zapuščali podeželje, več kot 2000 jih je zapustilo državo … Področje šolstva, ki je bilo v času komunizma skrbno nadzorovano, se je začelo počasi osvobajati. Sredi devetdesetih so obnovili veliko šol in razmere so se deloma izboljšale, predvsem to velja za večja mesta. Kljub temu je še vedno veliko šol, ki jim primanjkuje osnovne infrastrukture za dobro delovanje. Sredi devetdesetih so se začele pojavljati tudi zasebne šole. Te odlikuje boljša infrastruktura, izpopolnjena učna gradiva in pestrejša ponudba obšolskih dejavnosti. Ker pa jih država ne financira, so šolnine številnim nedostopne.
Katoliške šole
Prvo šolo, v kateri je potekal pouk v albanščini, so ustanovili frančiškani. V času turške vladavine in pred prihodom komunistov je bila osnovna naloga katoliških šol širjenje kulture in jezika. Po letu 1944 so vse ustanove zaprli in katoliško šolstvo se je začelo ponovno razvijati šele po padcu komunistične diktature. Za ponovno vzpostavitev in odprtje šol so najbolj zaslužni misijonarji, predvsem italijanski redovniki. Od leta 1992 do danes je bilo ustanovljenih 30 katoliških vrtcev, 14 osnovnih šol, 6 gimnazij in 5 poklicnih šol, ki jih večinoma vodijo redovne skupnosti. Skupaj jih obiskuje več kot 8000 učencev, za katere skrbi 512 učiteljev in vzgojiteljev. Poleg tega imajo tudi katoliško univerzo, na kateri študira skoraj 2000 študentov.
Katoliške šole uživajo velik ugled in so zgled javnim šolam. Država jih priznava, vendar jih ne financira, zato delujejo v izjemno zahtevnih pogojih. Delno jih financira Albanska škofovska konferenca z denarjem, ki ga za delovanje Katoliške cerkve dobiva od države, v večini pa glavno finančno breme nosijo starši učencev (60–75 % vseh stroškov). Šolnine se gibljejo okrog 70 € na mesec, povprečna plača pa znaša približno 200 €. Ravnatelji šol tako veliko napora vlagajo v to, da pridobivajo pomoč za učence iz socialno šibkejših družin in jim tako omogočajo šolanje na katoliških ustanovah. Poleg šolnin so velika težava, s katero se trenutno soočajo albanske (katoliške) šole, tudi migracije učencev in njihovih družin v zahodno Evropo, od koder pa se velikokrat vračajo razočarani.
Kdo so učenci katoliških šol?
Verska sestava učencev v albanskih katoliških šolah je pestra. Med njimi je kar 35 % muslimanov. Težav z njihovim vključevanjem v verski pouk nimajo, saj ga ne izvajajo. V Albaniji namreč prepoved verskega pouka velja tudi za zasebne šole. Razlog, da se številni muslimani odločajo za katoliške šole, je po njihovih besedah »vzgoja srca«, po kateri se katoliške šole razlikujejo od javnih.
Razmere
Razmere, v katerih delujejo albanske katoliške šole, so resnično zahtevne. Revščina in želja po boljšem življenju sta razloga za številne migracije. Zgodi se, da sredi tedna nekaj dijakov preprosto ni več v šolo, brez vsakršnega obvestila skupaj s starši odidejo iskat srečnejšo prihodnost. Zahtevno je tudi delo z učitelji in zaposlenimi, ki prav tako živijo v težkih razmerah in za svoje delo potrebujejo veliko spodbud. Ustanovitelji šol vidijo v vzgoji in izobraževanju največjo in najpomembnejšo obliko pomoči, ki jo lahko dajo mladim, ki so sedanjost in prihodnost družbe ter Cerkve, zato si prizadevajo za izboljševanje pogojev, nižje šolnine, spodbujajo sodelovanje med šolami, ustanavljajo delovne skupine za pregled učnih programov in se trudijo za opolomočenje učiteljev. Eden od ciljev Komisije za šolstvo, pod okriljem katere delujejo albanske katoliške šole, je tudi uvedba izobraževalnih programov za učitelje, ki bi bili priznani s strani vlade oz. ministrstva.
Zaključek
V Albaniji verjamejo, da je katoliško šolstvo sposobno odgovoriti na izzive sodobne družbe, ne sme pa biti prepuščeno samemu sebi, ampak potrebuje jasno strategijo in načrtovanje, za kar si prizadevajo kljub oviram, s katerimi se srečujejo. Tudi v Sloveniji so pred nami številni izzivi, vendar so mnogi med njimi drugačne narave. Bodimo hvaležni, da imamo možnost soustvarjati šolo v stabilnem okolju.
* Fotografije so s FB strani gimnazije Atë Pjetër Meshkalla.