Osnovno izobraževanje

Osnovna šola traja od 4. do 12. leta in obsega 8 razredov. Leta osnovnega izobraževanja sicer ne sovpadajo z razponom let, v katerih je vključenost v izobraževalni sistem za otroke na Nizozemskem obvezna. Šoloobvezni so namreč otroci od 5. do 16. leta.

Po končani osnovni šoli se lahko učenci na podlagi usmeritvenih testov, priporočil učiteljev, želja staršev in lastne motiviranosti odločijo za eno od treh možnosti nadaljevanja izobraževanja. V primeru, da ni povsem jasno, kakšna vrsta izobraževanja bi otroku najbolj ustrezala, ima ta možnost obiskovati dodatno »razločevalno« leto pouka, kjer se odloča med dvema stopnjama.

Srednje izobraževanje

Tri osnovne izbire izobraževanja na drugi stopnjo so nekoliko prilagojeno prevedene kot nižje poklicno izobraževanje (VMBO), strokovno izobraževanje (HAVO) in akademsko izobraževanje (VWO). Zanimivo je, da kar 60 % otrok obiskuje najnižjo stopnjo, ki po zaključku še vedno omogoča doseganje višjih ravni izobrazbe. Obe višji stopnji pa omogočata nadaljnje izobraževanje na univerzi in sta do določene mere selektivni.

Sicer pa VMBO traja 4 leta (do obveznega 16. leta), HAVO 5 let, VWO pa 6 let. Višji ravni izobraževanja se sicer delita na nižjo in višjo stopnjo. Prva tri leta srednješolskega izobraževanja so tako leta za osnovno formacijo, ko se predmetniki HAVO in VWO ne razlikujejo v večji meri. Vsi vključujejo jezike, matematiko, znanosti, umetnost in zgodovino. Na drugi stopnji pa si lahko učenci izbirajo posebne osnovne profile, ki jih lahko dopolnjujejo z izbirnimi predmeti, da si pridobijo dodatne kvalifikacije ali celo dopolnijo vso zahtevano izobrazbo za dva različna profila. Izbirni profili so sicer »kultura in družba«, »ekonomija in družba«, »narava in zdravje«, »narava in tehnika«.

VWO, ki je morda najbolj podoben našim gimnazijam, ima v osnovi dve varianti in sicer atheneum in gymnasium, pri čemer je gymnasium tista, ki ima ob osnovnem programu kot obvezna predmeta dodano še latinščino, ki se jo pričnejo učiti v prvem ali drugem letniku in grščino, ki se je praviloma pričnejo učiti leto kasneje.

Otroci, ki so se po osnovni šoli vpisali na poklicno izobraževanje, imajo po zaključku na izbiro štiri nadaljevalne programe v trajanju od enega do štirih let. Z enim dodatnim letom izobraževanja se dijaki izučijo za preprosta dela v svojih poklicih, z dokončano zadnjo stopnjo pa se lahko vključijo tudi v višješolsko izobraževanje.

Univerzitetni študij

Po letu 2002 se je nizozemski visokošolski sistem prilagodil procesom bolonjske reforme in programe nekoliko prilagodil mednarodni primerljivosti. Vseeno pa ostaja osnova delitev študijskih programov ali univerz na raziskovalne univerze in univerze za aplikativne znanosti (politehnike dobesedno imenovane: visoke šole). Univerze praviloma same določajo vpisne pogoje in zahtevane dosežke, pogosto dodajajo zahteve po določenem predznanju kot denimo izbranem profilu v srednješolskem izobraževanju. Praviloma je vpis na raziskovalne univerze mogoč le po pridobitvi diplome na 6-letnem srednješolskem izobraževanju (VWO).

Na Nizozemskem sicer deluje skoraj 50 visokih šol in 13 univerz, izmed katerih sta dve katoliški, ena pa nedenominacijsko krščanska. Najstarejša še delujoča univerza je bila v Gröningenu ustanovljena leta 1614, največja pa je z več kot 30.000 študenti le dve desetletji mlajša univerza v Amsterdamu. Na svetovnih lestvicah kotirajo nizozemske univerze izjemno visoko. Glede na število prebivalcev je Nizozemska država s tretjim najboljšim relativnim rezultatom števila najboljših univerz na prebivalca takoj za Švico in Švedsko. Tri najvplivnejše lestvice med najboljših 100 svetovnih univerz uvrščajo od 3 do kar 8 nizozemskih univerz. Največkrat so pri vrhu univerze v Delftu, Utrechtu, Leidnu in Amsterdamu.

Kratka zgodovina

Nacionalni sistem izobraževanja se je sicer na Nizozemskem pričel postavljati kmalu po letu 1800. Prvi zakon je ob koncu revolucionarne Batavijske republike 1806 spodbudil ustanavljanje osnovnih šol z obveznimi predmeti nizozemskim jezikom, pisanjem, branjem in aritmetiko. Do svobode izobraževanja, zagotovljene v ustavi iz leta 1848, je delovanje teh šol nadzirala lokalna oblast. Ta ustava je tudi že upoštevala delovanje gimnazij in univerz kot visokošolskega izobraževanja. Srednje šole in poklicno izobraževenje na tej točki niso bili urejeni. Kasnejše reforme so dodale dodatne predmete v kurikulum (1857), prepovedale delo otrok do 12. leta starosti (1874), uvedle srednje šolstvo (1863) in uzakonile osnovnošolsko obveznost za otroke stare od 6 do 12 let (1900).

Financiranje

Posebno poglavje v zgodovini pa predstavlja uveljavitev enakopravnosti financiranja zasebnih in državnih šol. Po dolgih stoletjih, ko je bila skrb za izobraževanje podobno kot drugod po Evropi večinoma vloga (v nizozemskem primeru protestantske) Cerkve, je sekularizacija posredovana s strani francoske revolucije izobraževanje potisnila v domeno države (ločene od Cerkve). Zakon iz leta 1806 je zaradi tega razloga predvidel potrebo po dovoljenju za delovanje s strani lokalne oblasti (ki tega dovoljenja cerkvenim šolam niso vedno dajale). Mnogim protestantom ni bilo dovolj, da naj bi državne šole »vzgajale za krščanske in državljanske vrednote«, v boj pa so se leta 1840 vključili tudi katoliki.

Z liberalnejšo ustavo leta 1848 je bila omogočena svoboda izobraževanja ob pogoju zagotavljanja ustrezne kvalitete. V tej ustavi pa ni bilo nobenih omemb financiranja, ki je bilo tako na plečih cerkva in staršev. Z zakoni, ki so zviševali strošek izobraževanja zaradi postavljanja zahtevnejših normativov, se je boj za ustrezno ureditev vprašanja s strani protestantov in katolikov zaostroval. Končna rešitev pa je bila zagotovljena s sprejemom ustave v letu 1917, ki v svojem 23. členu zagotavlja enakopravnost zasebnih in državnih šol glede vprašanja financiranja. Nizozemski šolski sistem, ki se za svojo kakovost lahko v precejšnji meri zahvali ureditvi, ki omogoča popolno svobodo izbire, je tako izjemne uspehe dosegel s približno 60-odstotnim deležev učencev na zasebnih osnovnih in srednjih šolah.