Kdo so dijaki Škofijske gimnazije Vipava?

Škofijci so običajni mladostniki. Ker jim je MAR in ker je MAR profesorjem, se včasih krešejo iskre nesporazumov. Kot v vsaki družini. Strogo šolsko gledano so škofijci včasih težko ulovljivi v svoji kipeči in vseobsegajoči razigranosti. A prav ta neulovljivost rojeva bisere in iz školjke pokukajo sposobnosti, ki presegajo le običajne talente. Ja, so izjemni pisci, matematiki, biologi in kemiki, pa športniki, glasbeniki, recitatorji; a kar je res izjemno, je njihova občutljivost. Občutljivost do sošolcev, prijateljev, gojencev Doma starejših Pristan in CIRIUS-a v Vipavi, občutljivost do narave, pomoči potrebnih … Čisto vsak na svoj način gradi povezanost ŠGV, z zavedanjem, kako pomembna je skupnost, kako pomembno je skupnosti pripadati.

Kako se – malo za šalo, malo zares – vidijo sami? 

Slovarski sestavek, objavljen v šolskem glasilu Iskre 

škofijc -a m (í) 1. dijak škofijske gimnazije: biti škofijc; kot škofijc je preživel štiri leta v Vipavi; ali si tudi ti škofijc; prednost tega, da si škofijc 2. ekspr. priden, delaven, skrben dijak: učil se je kot pravi škofijc; vsi škofijci so naredili domačo nalogo; 3. ekspr. neprespan človek: škofijc je potem, ko se je učil vso noč, spal pri pouku; zaradi nespečnosti je škofijec poiskal zdravniško pomoč 4. star. raba peša dijak, ki občasno zabušava: novembra se je obnašal kot škofijc; ekspr. enkrat škofijc, vedno legenda: zaradi šolanja na Škofijski gimnaziji Vipava vzbujati občudovanje.

Gimnazijci Škofijske gimnazije Vipava so posebne osebe: imajo velik smisel za humor, so prijazni (včasih se vsaj  trudijo da so), polni energije (samo, kadar je čas za malico) in imajo lepe ocene (tudi včasih; z izjemo nekaterih gimnazijcev). Italijanščina bi lahko uvedla novo besedo, ki pomeni ˝škofijc˝tudi v tem jeziku: Scofizzio. Ta beseda izhaja iz besede ˝sfizio˝(muha kapric, delati nekaj iz kaprica …), ker so taki naši gimnazijci. So zelo muhasti, včasih nagajajo, ampak so vseeno pridni fantje in dekleta, ki si želijo nekega dne ustvariti svoje življenje, imeti delo in družino.

Spomini nekdanje dijakinje, zdaj profesorice na ŠGV, na njena dijaška leta 

Stopnice. Učilnice, varno obdane z debelimi zidovi. Občutek, da si vstopil v posvečen prostor. Težko je ubesediti vse tisto, kar šine skozi misli ob tem, ko se spominjam svojih dijaških let na Škofijski gimnaziji Vipava. Nekateri spomini še vedno vzbudijo tisti čudno neprijeten občutek v želodcu, a je občutno več tistih, zaradi katerih se z veseljem vračam v gimnazijska leta.

Zakaj ravno Škofijska? Odločitev ni bila težka. Biti na šoli, kjer te vsakdo pokliče po imenu, kjer te je vsakdo vesel,  in veš, da mu ni vseeno zate. Odkrivati svet latinščine, ki me je neznansko mikal. Biti del šole, kjer ocene v redovalnici niso edino merilo, s katerim se presoja vrednost posameznika. To in še kaj drugega me je pripeljalo na to gimnazijo. Pa čeprav nas je, bodoče šgvjevce, ravnateljica osnovne šole na vsak način hotela prepričati, da se z vpisom na vipavsko gimnazijo postavljamo v položaj, ko se ne bomo mogli vpisati na celo vrsto fakultet in bodo naše poklice možnosti nadvse omejene. Nismo se ji pustili pregovoriti, njeni strahovi pa so se izkazali za neutemeljene.

Ni si težko predstavljati, da je življenje na šoli, kjer se vsi dijaki na ekskurzijo odpravijo z dvema avtobusoma, precej drugačno od vrveža treh stotnij mladostnikov, ki danes sedajo v šolske klopi. Naš razred je v prvem letniku predstavljal skoraj polovico vseh dijakov na šoli, torej je bilo samo po sebi umevno, da smo prijateljske odnose gradili tako znotraj naše razredne skupnosti kot tudi z dijaki višjih letnikov. Do fantov iz tretjega in četrtega letnika smo čutili še posebno spoštovanje, saj so bili to semeniščniki, bodoči duhovniki, ki pa so nas hitro vzeli za svoje.

Pouk je bržkone potekal po ustaljenem principu: prizadevni profesorji se trudijo dijakom približati svoje strokovno področje, dijaki pa …  Ne, ni šlo vedno  vse gladko, nismo vsega kar znali, ni se nam vedno ljubilo. A to je najbrž nekaj, kar je skupno tako dijakom kot profesorjem tega sveta. Nenapovedano spraševanje je poskrbelo za že prej omenjene želodčne težave, ki smo  jih blažili z intenzivno medsebojno pomočjo in računajoč na dejstvo, da profesorji razumejo naš položaj. Pri pisnih nalogah  se je bilo treba opreti na lastne moči, saj ni bilo paralelke, ki bi nam prišepnila vsebino nalog pri testu, da ne omenjam dejstva, da bi se dandanašnji marsikdo pošteno začudil nad visokimi kriteriji, ki so veljali pri določenih predmetih. S stališča današnjega dijaka nam je bilo pri vsem tem najbrž težje – če povzamem besede kolega fizika, smo preživljali ‘mračni srednji vek’ Škofijske gimnazije Vipava. Ni bilo tako hudo; gotovo se je bilo treba za šolsko delo truditi, a to je nekaj, kar velja tudi danes.

Tako kot je veljalo in velja tudi, da je na Škofijski dovolj možnosti in priložnosti za druženje, udejstvovanje pri raznovrstnih dejavnostih, medsebojno povezovanje, duhovno rast, sproščen smeh in še marsikaj. Vse to je tista dodana vrednost, tisto nekaj, česar ne moreš natančno opisati, a se ravno zaradi tega z velikim veseljem oziraš na dijaška leta. Tako je bilo pred dvajsetimi leti, je danes, in bo, upam, še dolgo.

Sonja Matelič

25-letnica ŠGV in 65-letnica Malega semenišča: 25+@srčni

Geslo srebrne obletnice na kratko razlagajo kot petindvajset let na 39 let bogate izobraževalne, kulturne in vzgojne podlage, obogatenih s @srčnostjo (=prisrčnostjo).

Daljša razlaga gesla in voščilo dijakinje

Petindvajset let je rasla gimnazija, ta slovit način dela, ideja o sistemu, ki zastopa prizadevnost, človeško dobroto in kvalitetno delo. Ta zagnani idealizem je, lahko bi se reklo, že od samega začetka žarel iz zidov škofijske gimnazije. Dovolj svetel sloves so ji dajali ti srčni ljudje, da sem že pri rosnih enajstih navdušeno razlagala mami: »Jaz bom šla tja, v tisto veliko šolo čez cesto; tisto z velikim oknom.«

Šola je rasla, jaz pa tudi in v prvem letniku sem le izkusila, kako je voditi korake znanja na drugi strani sončne fasade. Z mnogimi prisrčnimi obrazi, ki so takrat še zmedeni in neizkušeni iskali prave hodnike, sem doživljala gibanje naše ustanove – z vse večjim zavedanjem, da so časi, ki gradijo zidove te utrdbe znanja, vse prej kot le »prisrčni«. Groba lepota je namreč v letih garanja in discipline – občudovanja vredna je srčnost ljudi, ki vsak dan ob pol osmih vžigajo sijaj naše šole.

Pri enajstih sem bila prisrčna jaz, otrok, ki se je navduševal nad takrat še nedosegljivim znanjem; bila je prisrčna gimnazija, prisrčno njeno veliko okno, nato ljudje, ki so z mano vstopili vanjo, nato srčen odnos, ki sedaj odpira največje okno – ne tisto v telovadnici, marveč tisto, ki zre v svet in vanj z naše gimnazije pošilja generacijo za generacijo srčnih ljudi, ki njena načela nosijo s seboj v življenje. Petindvajset let dela, petindvajset let odprtih oken in odprtih src: naj jih bo še mnogo!

Vse najboljše, Škofijska!

Marina Vitković

Zahvala predsednika republike g. Boruta Pahorja

V nagovoru se je predsednik republike ravnatelju zahvalil za povabilo na praznovanje in Škofijski Gimnaziji Vipava poklonil slovensko zastavo, posebno protokolarno darilo predsednika republike ob praznovanju 25. obletnice samostojnosti naše države kot znak hvaležnosti za njen prispevek naši državi, naši domovini, da je boljša. Učiteljskemu zboru se je zahvalil, ker v mladih ljudeh krepijo vrednote, ki jih delajo srčne, solidarne in odprte, ter jih vzgajajo v pogumne in samozavestne ljudi, ki v prihodnost zrejo z upanjem in ne strahom.

Utrip življenja na gimnaziji v sliki

Literarne drobtinice

Dijaki pišejo, radi, z veseljem. Ustvarjajo zase, za šolski časopis Iskre, sodelujejo na natečajih, tekmovanjih, sooblikujejo spletno stran, se oglašajo v medijih.

Moje pismo.

Včasih je treba napisati pismo. Redko pišem pisma. Ponavadi jih pišem, ko ne znam povedati z usti. Vedno sem bolje pisala kot govorila. In zato so redka pisma, ki jih napišem, ponavadi pomembna. Rastejo dolgo dolgo, zorijo, se medijo. Čakajo.

Vsak človek nosi pismo, se mi zdi. Ljudje so, ki jih spremenijo v besede, pogumni so, slišati ga je. Ponavadi jecljavo, neurejeno. A ga je. Zato bom svojega napisala, ker se mi zdi škoda, da bi ga izgovorila, ker bi vse uničila. In – ja, strah me je.

So pa ljudje, ki svojega pisma nikoli ne povedo. Ne napišejo ga, ga ne zapojejo ali narišejo, mu ne posodijo strun violine. Bojim se, da bo z menoj tako, zato pišem – ker ti ljudje nikoli niso srečni. Od znotraj jih nekaj duši, kot vnetje v telesu, duši, povsod. Tiho se kuha in po malem boli.

To, kar mene boli, je tisto, česar nisem izrekla, nisem pokazala. Nisem ti pokazala, kako si mi pomemben. Vsaj ne do konca. Kaj je do konca? Ne morem spati, ker me skrbi, če se imaš lepo – ja, če se še smejiš, kot se vselej. Zelo si mi pomemben in želim si, da bi bil srečen. Rada te imam. Si vzameš, prosim, zame pet minut?

Bila sem čuden otrok z žalostnimi očmi. Ki je znal cele knjige pesmic na pamet, še preden je poznal črke. Ki je risal in risal in risal. In še riše, če ima čas. Ni imel pojma, zakaj živi, saj ga še vedno nima, pravzaprav.

Ko pa je videl tebe, se mu je zazdelo, da ni več otrok. Zazdelo se mu je, da je srečal tistega človeka, zaradi katerega je prišel na svet. Tistega malega fanta z modrimi očmi.

Kaj pa vem, ali je prav tisto, kar se človeku zazdi. Kako človek ve, kaj je prav? Ne vem. Samo takrat sem čutila, kot bi prišla na svet, da bi čuvala nekoga. In sem ga iskala in iskala, a ga nisem našla. Potem sem ga zagledala nekega dne. Bil si ti.

A najbrž se mi vse to skupaj samo zdi. In tebi se ne. Ja, kako zavrženo bridka je lahko ljubezen. Ustvarjena za letenje v višavah, a strmoglavljena nizko. Kot ne bi bila prava. Ko pa vem, da je. Največ, kar lahko izžamem iz srca.

Laura

Ivana Kobal: Rt nade (Moje pismo), str. 69–71  (2008, Smart team)

Naši večeri

Naši večeri se začenjajo leta 2011, prvotno so jih umestili med praznovanja ob 20-letnici Škofijske gimnazije Vipava in 60-letnici Malega semenišča Vipava.

Ime “Naši večeri” se je rodilo skupaj z obsežnim seznamom imen nekdanjih dijakinj in dijakov – znanstvenic in znanstvenikov, umetnikov, kulturnikov, športnikov …, ki bi prišli na šolo predstavit svoje uspehe in doživljaje svojim naslednikom, nekdanjim profesorjem in sošolcem, znancem. Namenjeni so predajanju znanja in izkušenj, pa tudi druženju, obnavljanju stikov in prijateljstev ter ohranjanju in krepitvi občutka pripadnosti ustanovi.

Začeli so znanstveno, s kemičarko Tadejo Birsa Čelič, nadaljevali s prostovoljstvom, ki ga je predstavil Benjamin Tomažič, spet prešli k znanosti, tokrat k uporabi genskega inženiringa s Tiborjem Dolesem. Leta 2012/13 sta gimnazijo obiskala fizik Matevž Červ, ki dela v največjem laboratoriju za fiziko delcev v Ženevi, in Miha Mihelič s severnoameriškimi staroselci. V nadaljevanju pa je bilo predstavljeno še: prostovoljstvo štirih deklet v Malaviju (Kristi Hodak, Hana Furlan, Ana Križnič, Neli Bačar); elektrokemoterapija z Rosano Hudej in Denisom Pavliho; skavti z Ano Grahor; terenska biologija Tomaža Berceta; praznovanje 70-letnice g. Janeza Zupeta, duhovnika, prevajalca, profesorja; vinske kraljice Špela Štokelj, Maja Benčina, Karolina Kobal; jadralsko modelarstvo Aljaža Ferjančiča in Ambroža Vrtovca; delo Sare Rovan s terapevtskimi psi; prostovoljstvo Urške Marinšek in Maje Štefin v Mozambiku; pa še izvirni glasbeni dogodek z Barbaro Grahor, Samom Vovkom in Dominikom Štrucljem, in druženje z g. škofom, msgr. Metodom Pirihom ob njegovi 80-letnici.

Dobrodelnost

Vsako leto na gimnaziji v začetku decembra pripravijo tradicionalno prireditev – Miklavževanje. Organizatorji so dijaki četrtega letnika, na pobudo katerih se je pred leti tudi začelo zbiranje denarja – znesek, ki bi sicer šel za darila, se nameni za izbran dobrodelni namen, npr.  misijonu v Togu, družini v okolici, ki je ostala v prometni nesreči na invalidskih vozičkih, družini dijaka, ki se je znašla v finančni stiski …

Mednarodne izmenjave in projekti

Na Škofijski gimnaziji Vipava se že od šolskega leta 2010/2011 bolj sistematično trudijo, da dijakom ponudijo možnost sodelovanja pri mednarodnih izmenjavah oziroma pri mednarodnih projektih, ki vključujejo izmenjave dijakov.

Precej odmevna sta bila v zadnjih dveh šolskih letih oba slovensko-nemška projekta (fundacija EVZ, program Europeans for Peace), ki sta obakrat »rodila« zelo solidno slovensko-nemško razstavo. Razstavi sta bili večkrat predstavljeni javnosti, tako v lokalnem okolju kot tudi širše, zadnja na primer oktobra 2016 v nekdanjih zaporniških celicah na Beethovnovi v Ljubljani.

Najpomembnejša za šolo sta v tem šolskem letu oba Erasmus+ projekta. Prvi, slovensko-francoski projekt (Language in Motion) je namenjen ohranjanju in spodbujanju razvoja jezikovnih izvenšolskih dejavnosti.

Drugi Erasmus +, poimenovan Odprta šola, je namenjen izobraževanju in strokovnemu izpopolnjevanju učiteljev na ŠGV.

PA SE SLIŠ’ – dobrodelni koncert na ŠGV

Slišalo se je: “Naj živi življenje” (Viva la vida). Res je čudovit ta svet, ko prepustiš mladim, da ustvarjajo in razvijajo svoje talente. Ko lahko pokažejo, kaj znajo, kam vlagajo svoj čas, kaj je njihova strast. Ko se v želji ustvariti nekaj novega ali pa ponoviti star dosežek, zberejo skupaj v svetu glasbe. Ko se na koncu vsi sprašujejo: “Bo tak koncert vsako leto? ”

Emilija Grahor, prof. matematike in ena od organizatoric koncerta (poleg Bojane Kompara)

Fotografske razstave – fotografske umetnine

Dijaki ŠGV so bili v letošnjem letu zelo uspešni na dveh srednješolskih natečajih. Razstava fotografij po hodnikih ŠGV.

Slovesna izjava ob vpisu na ŠGV

Trudil(a) se bom za dobre in spoštljive medsebojne odnose
z vsemi dijaki in uslužbenci šole.

Spoštoval(a) bom izražanje vernosti na šoli.

S svojim ravnanjem bom skrbel(a) za varnost, zdravje
in dobro počutje vseh na šoli.

Odgovorno bom ravnal(a) z vsem inventarjem šole.

Vestno se bom udeleževal(a) aktivnosti, ki jih bo organizirala šola
in na njih spoštoval(a) navodila učiteljev in vzgojiteljev.

Po svojih najboljših močeh bom izpolnjeval(a) svoje obveznosti in se vestno učil(a).

S svojim ravnanjem v šoli in izven nje bom pokazal(a)
svojo pripadnost skupnosti dijakov in zaposlenih na tej šoli.

Prizadeval(a) si bom čim bolje spoznati in izpolnjevati
šolski in hišni red ter določila drugih aktov šole.

NA KRATKO – v številkah in odstotkih nekaj iskric …

… V 65 letih je bilo vseh gojencev in dijakov, ki so šli skozi vipavske srednješolsko-vzgojne ustanove (Malo semenišče, Srednja verska šola, Škofijska gimnazija Vipava), 2232. Šolanje je zaključilo 1578 gojencev/dijakov, 273 se jih še šola.

… V 25 letih je 78 dijakov doseglo naziv zlati maturant in 6 dijakov naziv diamantni maturant.

… V zadnjih 5 letih se je že 4. oddelku uspelo uvrstiti na Evrošolo v Strasbourg, na katerem so letos sodelovali mladi s kar 22 evropskih držav. dijaki so tako dobili avtentično izkušnjo aktivnega državljana EU.

… 6 x so matematiki že dosegli zlato priznanje na državnem srečanju mladih raziskovalcev, zadnjič leta 2016, ko so bili Sara Maraž, Tjaš Božič in Miha Torkar z nalogo ORIGAMIKA: Matematično prepogibanje enakostraničnega trikotnika izbrani za sodelovanje na EUCYS (evropsko tekmovanje mladih znanstvenikov), ki bo v Talinu septembra 2017.

… V letu 2015/2016 je:

• Aleks Birsa Jogan je dosegel 1. mesto na državnem tekmovanju za Cankarjevo priznanje;
• Martin Praček je bil 1. v državi v znanju zgodovine;
• Neža Faganelj, Matija Šuligoj, Martin Praček so prejeli zlata priznanja na državnem tekmovanju iz geografije;
• Eva Brumat, Martina Lokar,  Tjaša Valič, Aljaž Bratina so prejeli zlato priznanje na državnem tekmovanju iz kemije;
• Martina Lokar ( nagrada) in Tjaša Valič sta dosegli zlato priznanje na državnem tekmovanju iz matematike;
• Tjaša Valič, Aljaž Bratina in Matic Fučka so prejeli zlata priznanja na državnem tekmovanju iz logike;
• Terezija Krečič (3. nagrada), Martina Lokar, Tjaša Valič in Katarina Pegan so prejeli zlata priznanja na državnem tekmovanju iz razvedrilne matematike;
• Tina Polanc, Hana Kravos in Karin Kobal so prejeli zlata priznanja na državnem tekmovanju iz poznavanja sladkorne bolezni;
• Jakob Kovačič je osvojil zlato priznanje na državnem tekmovanju iz znanja angleščine.
• fantovska in dekliška ekipa sta na državnem prvenstvu v atletiki v najboljši slovenski konkurenci dosegli 11. mesto.

… 19 nekdanjih dijakov (od tega 3 nekdanji semeniščniki) je bilo oz. je še profesorjev na ŠGV.

… 5 nekdanjih dijakov INGRID KOVŠČA, MARKO RIJAVEC, IVANA KOBAL, DOMINIK ŠURC, TEJA ROSA je že izdalo svoje literarno besedilo v knjižni obliki.

… 5010,5 ur prostovoljskega dela dijakov je bilo opravljenih med leti 2012 in 2015, in sicer v CIRIUS –u ter PRISTANU.

… V 25 letih je bilo izdanih 7 zbornikov Vinograd, v katerih je štiri- ali večletni utrip dogajanja na ŠGV v sliki in besedi zbran za bodoče rodove.

 

Besedilo: Irena Krapš Vodopivec, izbor in priprava fotografij: Nadja Pregeljc