Začenjamo novo šolsko leto. Vsak začetek je priložnost, da izboljšamo tisto, kar se nam zdi, da v zadnjem času ni najbolje delovalo. Šolski kolektivi v zadnjih dneh avgusta razmišljamo o poudarkih, ki jih bomo dali našemu vzgojno-izobraževalnemu delu v prihajajočem šolskem letu.
Povsem jasno, da nekdaj glasno zastopano načelo, po katerem je šola zgolj prostor izobraževanja, ne pa tudi vzgoje, v praksi ne deluje. Nobena šola ne more biti vrednotno in vzgojno nevtralna. Vsaka šola vedno implicitno tudi vzgaja. V sodobnem svetu, ki se zelo hitro razvija in spreminja, je še posebej potrebno, da so otroci in mladi deležni tudi osnovne vzgoje za vrednote. Jasne vrednote dajejo trdnost pri pomembnih življenjskih odločitvah in hkrati omogočajo mirno sobivanje v družbi. Vzgoja za skupne vrednote je še posebej pomembna v družbi, ki jo sestavljajo posamezniki in skupine z različnimi življenjskimi nazori. Šola se ne sme in ne more odpovedati vzgojni razsežnosti in se pri tem sklicevati na nevtralnost, ampak mora učencem posredovati tiste vrednote, ki omogočajo celosten razvoj vsakega posameznika in pravično ter spoštljivo sožitje v družbi.
Na področju vzgoje za vrednote ima seveda najpomembnejšo in nenadomestljivo vlogo družina. Šola kot prostor ustvarjanja pogojev za celovito osebnostno rast otrok in mladih pa naj bi podpirala družinsko vzgojo in jo umestila v družbeni kontekst. V isto šolo prihajajo otroci iz družin z različnimi lestvicami vrednot. Zelo pomembno je, da se oblikuje skupno vzgojno zavezništvo med družino, šolo in državo, ki omogoča, da otroci dobijo trdno moralno osnovo za svoje življenje.
Zdi se, da je bilo to zavezništvo včasih precej bolj jasno in določeno, čeprav se ga ne družba, ne šola, ne družina niso posebej zavedale. Vloge so bile opredeljene, med različnimi deležniki je bila dobršna mera spoštovanja in upoštevanja. Družbene spremembe v zadnjih desetletjih pa so globoko posegle tudi v to tradicionalno vzgojno zavezništvo, saj ni več družbenega konsenza o tem, kaj je dobro za človeka kot posameznika in za celotno družbo. V ospredju so individualne človekove pravice in tudi pravica vsakega posameznika, da sam določa lestvico vrednot. S tem se izgubljajo tudi trdne oporne točke za vzgojo otrok predvsem v javnih šolah. Zasebne šole lahko oblikujejo vzgojni načrt, ki temelji na specifičnem pogledu na svet.
Papež Frančišek je že večkrat izpostavil misel o nujnosti obnovljenega vzgojnega zavezništva. Izzivi na področju šolstva v različnih delih sveta so sicer zelo različni, vendar papež ugotavlja, da je skupni imenovalec vseh izzivov prav oblikovanje vzgojnega zavezništva. Papež ugotavlja, da ni pravega sodelovanja med družino, šolo in družbo pri vzgoji mladih, kar ima škodljive posledice za prihodnost človeštva. Vse tri deležnike naj bi vodila skupna skrb in predvsem skupen pogled v prihodnost, kaj je tisto, kar je dobro za posameznika in za celotno družbo. Na čem naj temelji to obnovljeno vzgojno zavezništvo?
Predvsem je potrebno spodbujati spoštovanje in graditi zaupanje. Včasih je učitelj zbujal celo strahospoštovanje pri učencih in starših. Njegove besede in dejanja so imele težo in starši so jih domala brezpogojno podpirali. Danes je najprej vsak učitelj poklican, da naredi vse, kar je v njegovi moči, da si pridobi spoštovanje in avtoriteto. Zavedati se mora svoje edinstvene in neprecenljive vloge. Vzgajajo lahko samo osebnosti, ki so notranje močne in samozavestne ter jih poleg strokovnega znanja odlikuje tudi človeška plemenitost. Država bi lahko pokazala svoje spoštovanje do učiteljev z ugodnejšimi materialnimi pogoji za delo in ustreznejšimi normativi. Starši pa bi lahko pokazali več hvaležnosti učiteljem, ker se le-ti razdajajo za njihove otroke in jih skupaj z njimi pripravljajo na življenje.
Seveda pa morajo biti spoštovani tudi starši. Kako pogosto se zdi, da se o otrocih in njihovi prihodnosti odloča mimo staršev ali včasih celo proti volji staršev. Šole starše vidijo kot grožnjo lastni avtonomiji, učitelji se ob vsakem komentarju ali predlogu s strani staršev čutijo napadene. Vsaka mati in vsak oče želi najboljše za svojega otroka in tudi svojega otroka najbolje pozna. Lahko pa kakšnih stvari pri otroku ne opazi, zato je še kako dobrodošlo, če ga učitelj v zaupnem odnosu opozori na določen vidik otrokovega vedenja. Velikokrat se tako učitelji kot starši doživljamo nemočni ob vzgojnih izzivih. Včasih prav zaradi strahu drug drugemu ne zaupamo ali smo v medsebojni komunikaciji nespoštljivi. Trde besede velikokrat ne izhajajo iz notranjega prepričanja, ampak prav iz notranje negotovosti. Prav zaradi tega je še kako pomembno, da gradimo vzgojno zavezništvo, ki temelji na medsebojnem zaupanju.
Tretji vidik spoštovanja in zaupanja pa so odnosi med starši različnih otrok. Ker v družbi ne obstaja enoten vrednotni sistem, je prav šola prostor, kjer moramo učitelji in starši iskati skupne vrednote. Za skupno življenje v šoli je potrebno oblikovati tisti vrednotni minimum, s katerim bodo v največji meri zadovoljne družine vseh učencev. Znotraj pluralnega sveta je prav šola prostor, kjer se kaže nujnost, da je potrebno oblikovati skupna načela za sobivanje. Zato bi morala država še večjo pozornost posvetiti vzgojni razsežnosti šole.
Včasih se preveč bojimo drug drugega, da bi lahko izpolnili naše skupno vzgojno poslanstvo. Morda se še ne zavedamo dovolj, da smo med seboj soodvisni in vsi skupaj odgovorni za otroke in našo prihodnost. Naj bo novo šolsko leto priložnost za nov korak v oblikovanju bolj krepkega vzgojnega zavezništva!
Roman Globokar, direktor Zavoda sv. Stanislava
Prispevek je bil objavljen v reviji Praznična Družina, št. 3 (2016), str. 7.