Helena Fojkar Zupančič je po izobrazbi glasbena pedagoginja in diplomirana glasbenica – solopevka. Od leta 1994 je učiteljica vokalne tehnike in zborovodkinja na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer vodi Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije, s katerim je dosegla številne uspehe doma in v tujini, in (Z)Mešani zbor Škofijske klasične gimnazije, v katerem prepeva več kot 100 dijakov in dijakinj. Zelo uspešna je tudi z Zborom sv. Nikolaja iz Litije. V začetku oktobra je prejela Nagrado Republike Slovenije za izjemne dosežke na področju šolstva.

Nagrade Republike Slovenije za izjemne dosežke na področju glasbenega šolstva, če pogovor pričneva z njo, je gotovo veliko priznanje za vaše delo. Kako visoko rangira med vsemi vašimi priznanji? Kaj je tisto, kar vas glede vašega dela navdaja z največjo mero ponosa?

Nagrade so javna potrditev mojega dela, ne rangiram jih.  Pričujoče nagrade sem vesela, saj ima povsem drugačen značaj kot večina drugih. Pri slednji gre za to, da je Zavod za šolstvo kot predlagatelj in pozneje komisija za podeljevanje nagrad presodila, da moje strokovno delo pomembno sooblikuje slovenski šolski prostor na področju zborovske glasbe.

Z največjim ponosom me navdajajo trenutki, ko se iz zborov poslavljajo moji maturantje, ko sami zapojejo pesem in ko vidim, v kako prijetne in dobre mlade ženske in možake so zrasli tudi po zaslugi petja v zboru.

Kaj pa je tisto, zaradi česar se lotevate svojega dela? Zakaj z veseljem prihajate v »službo«? Predvidevam, da v službo prihajate z veseljem. Uspehi so seveda dobrodošli, ampak ne verjamem, da vas vodi zgolj taka zunanja motivacija.

Od vsega najraje poučujem. Če bi mogla, bi vse druge obveznosti pedagoškeag poklica zlahka izpustila. Mladi me nagovarjajo sleherni trenutek. V izziv so mi in navdih. Neverjetno se odzivajo na moje pobude in so mi najvernejše ogledalo. Sama se počutim, kot da s poučevanjem opravljam svoje življenjsko poslanstvo, da sem v trenutkih, ko poučujem, v svoji najboljši koži. Ko poučujem, sem preprosto srečna.

Kdaj ste spoznali, da vas veseli glasba? Kakšna so bila vaša prva srečanja z njo? In kdaj se je ta ljubezen do glasbe izkristalizirala v odločitev za poklic, kariero zborovodkinje?

Pri nas je bila glasba doma. Oče je (bil) zelo dober amaterski glasbenik, organist, klarinetist  in pevec, mama je pela v cerkvenem zboru, tudi družini obeh mojih staršev sta se ljubiteljsko ukvarjali z glasbo. Že v otroštvu sem zelo rada pela, predvsem ob vrtenju vinilnih plošč z opernimi arijami. Želela sem postati operna pevka, zato tudi vpis na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani. Ker pa moj glas še ni bil dovolj zrel, sem se vpisala na teoretski oddelek. Že v prvem letniku srednje šole pa sem pričela voditi župnijski otroški zbor, v katerega sem sproti vgrajevala vse znanje, ki sem ga pridobila v šoli. V zadnjem letniku srednje šole sem pričela tudi s solopetjem na nižji stopnji, nadaljevala na srednji glasbeni in pozneje (po diplomi na glasbeni pedagogiki) že kot mama (skoraj) treh otrok in zaposlena diplomirala tudi iz solopetja na AG pri sedaj že pokojni prof. Ireni Baar.

V srednji šoli sem odkrila, da se znam jasno izreči, da imam svoje mnenje, ki ga upam javno zagovarjati. Takrat sem doživela nek prerod mladostniške trme in upornosti v odločnost. Odkrila sem, da imam dar za delo s skupino, da znam motivirati in navduševati, voditi, da se mi sproti porajajo rešitve na nastale izzive. Več let sem zelo rada poučevala nauk o glasbi v Glasbeni šoli Litija ter glasbo na Gimnaziji Litija. Priznam, razred in vse tisto, kar s tem pride, nekoliko pogrešam. Delo z zborom mi je bilo že od začetka všeč in ker so možnosti za to prišle prej kot za poklicno petje in sem v zborovodstvu že od začetka spontano delala velike korake, sem ostala pri tem.

Danes vodite dva zbora v Zavodu sv. Stanislava in enega v Litiji. Kako izgleda vaš dan, kakšno je vaše delo? Vsi vemo, da je zborovodja tisti, ki na koncertu stoji pred zborom in maha z rokami, morda ob tej priložnosti poveva, kaj je tisto, česar obiskovalci na koncertu ne vidimo.

V mojem poklicu dan ni enak dnevu.  Urnik je precej nestalen, veliko je delovnih večerov. Z Zborom sv. Nikolaja pa imamo večino obveznosti ravno med vikendom. Povprečen delovni dan začnem malo pred sedmo in končam pozno zvečer. Ob 10. uri pričnem z individualnim poukom vokalne tehnike. Potem imam daljši »odmor«, v katerem urejam pošto, načrtujem, organiziram prihodnje projekte, študiram nove skladbe, se pripravljam na vaje, pripravljam note za pevce in podobno. Ta čas vedno prehitro mine. Ob 14. uri nadaljujem z vokalno tehniko, pozneje imam pevske vaje. Domov se vračam pozno popoldne ali proti večeru. Doma je vedno kaj za postoriti, najmlajši sin, ki je še v OŠ, tudi zahteva nekaj pozornosti. Zvečer, ko je mir, največkrat nadaljujem z delom: iskanjem skladb v domači knjižnjici ali po internetu, študijem partitur, organiziranjem. Zelo rada tudi berem.

Obiskovalci pridete na koncert, da se naužijete dobre glasbe. Zato je prav, da se ne obremenjujete z vsem tistim, kar je bilo pred tem treba postoriti. Od priprav dirigenta preden stopi pred zbor (in to je dolg proces), procesa učenja z zborom (najlepši del :)), do vseh večjih in manjših organizacijskih stvari, morda celo kakšne nevšečnosti, s katero se spopadamo v vseh skupinah …

Glede na to, da vse to počnete že več kot 20 let, ste si pridobili tudi kar nekaj izkušenj. Bi veljalo morda izpostaviti kakšne posebej dragocene izkušnje? Kaj danes počnete povsem drugače kot ob začetku kariere? Kaj so temelji vašega dela, kaj vas vodi, od česa ne odstopate?

Vedno bolj odkrivam, da petje v zboru ni cilj, temveč metoda. Toliko več je tistega, česar se pevec nauči s petjem v skupini zase, za odnose, za svoje življenje, da je dobro petje na nek način le ena izmed logičnih posledic dobrega dela in ne cilj.

Pri delu me vodita ljubezen do glasbe in do mladih. Moj lajtmotiv pri delu z zbori je: ozirati se k popolnosti, da se dotaknemo odličnosti. Mojim dijakinjam in dijakom to pogosto ponovim. Za odličnost si prizadevamo v vsem. Najprej pri petju, disciplini, pa tudi v odnosih, saj so ti tisti, ki ustvarjajo varen prostor, v katerem je mogoče sproščeno in navdihujoče delati. Najpomembneje je, da se mladi tudi s pomočjo petja v zboru sprejmejo takšne, kot so, da se v sebi počutijo dobro in da se cenijo. Pogosto jih pohvalim. Včasih mi kdo reče, pa kaj tako hvališ, saj še ni bilo dobro. Ja, seveda, odgovorim, ampak – bilo je bolje, kot je bilo pred petimi minutami.

Po dvajsetih letih dela sem verjetno bolj samozavestna, sproščena in na nek način mehkejša, manj zahtevna. Bivše pevke so mi rekle, da je bila včasih v mojem dekliškem zboru večja disciplina. Verjento res.  A ustvarjalno vzdušje ni zdaj nič manjše. Od pevcev pričakujem zvestobo skupini, delavnost in medsebojno spoštovanje. Želim, da se potrudijo dati vse od sebe v trenutku, ko smo skupaj. Da pozabijo na prej in potem in se učijo užiti in živeti sedanji trenutek.

Zbori, ki jih vodite, so tako žanrsko kot tudi zasedbeno precej različni. To verjetno zahteva tudi različne pristope s strani zborovodkinje. Kako se znajdete ob tem?

Rada imam različne glasbene zvrsti, pa tudi smisel zanje imam in preprosto se lahkotno sprehajam iz ene v drugo.  V gospel in pop pa sem se bolj samozavestno podala po tem, ko sem imela za seboj nekaj izobraževanj.

Kateri pa bi rekli, da so največji izzivi, s katerimi se srečujete pri svojem delu?

V največji izziv mi je ostati v stiku z realnostjo današnjih mladih, ki je tako drugačna, kot je bila, ko sem bila jaz srednješolka. Tako kot se hitro spreminja čas, se do neke mere spreminjajo tudi mladi. Čeprav so v svojem bistvu enaki, kot smo bili mi. Iskalci, borci, nastopači, boemi, a v sebi tudi občutljivi in ranljivi.

Glede na to, da se pogovarjava za intervju v rubriki vzgajamo ljudje na portalu katoliško šolstvo, me zanima, kako svoje delo vidite v luči te vzgoje? Kako vzgaja glasba, kako lahko vzgaja zborovodja?

Glasba vzgaja in odpira za lepo, za presežno.  V naravi vladata red in disciplina. Vse je v soodvisnosti in sinergiji, noben delček narave ni sam sebi namen, temveč v nekem določenem smislu ključno prispeva k popolnosti in usklajenemu delovanju celote. Prav tako je v glasbi. In pri petju v zboru nič drugače.  Vsak pevec je sam svoj svet in hkrati nepogrešljiv del celote. Pri vzgoji pevca ne moreš mimo nobene izmed vrlin, ki so potrebne za bivanje in delovanje v skladu z božjim, urejenim, popolnim. Disciplina, predanost, sočutje, odgovornost do sebe, do bližnjega, skupnosti …

Kakšen je vaš odnos s pevci in pevkami? Kakšne so vaše zahteve? Kaj se lahko mladi naučijo od vas? Se vi kdaj kaj naučite od njih?

Lepo se razumemo. Na začetku se morda nekateri dijaki težko soočajo z mojo neposrednostjo in odprtostjo, saj je za nekatere že gledanje v oči med petjem velik izziv. Postopoma pa se mehčajo in se osvobajajo frustracij. Ko zgradimo medsebojno zaupanje, se pričnejo dogajati neverjetne stvari.

Zahteve? Hmmm. Te besede nikoli ne uporabim. Raje reciva – pričakovanja, spodbude. Da redno hodijo na vaje in da na vajah dajo vse od sebe v vsakršnem smislu.

Če vas vprašam po načrtih za prihodnost, vem, da boste morali omeniti en poseben izziv, ki vas konec šolskega leta čaka z enim izmed zborov, ki ga vodite. Julija odhajate v Španijo. Z Dekliškim zborom sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije potujete v Barcelono. Kaj boste ob kopanju na katalonskih plažah še počeli z dekleti?

O, na kopanje pa še pomislila nisem. Dobra ideja … ko se vse zaključi, seveda … Sicer pa se bomo julija 2017 udeležile 11. svetovnega simpozija za zborovsko glasbo v Barceloni, ki je največji zborovski dogodek v svetovnem merilu. Odvija se na vsaka tri leta, praviloma vsakokrat na drugem kontinentu. Zadnji je bil v Južni Koreji, predzadnji v Južni Ameriki, naslednji bo leta 2020 na Novi Zelandiji. Pred letom in pol smo bile povabljene, da se prijavimo na izbor za nastopajoče zbore. Na podlagi vsebinsko utemeljenega predlaganega programa, video in avdio posnetkov in naših referenc nas je strokovni odbor simpozija izbral med 24 zborov z vsega sveta, ki bomo imeli enkratno priložnost nastopiti na tako odličnem glasbenem dogodku. V vsej zgodovini svetovnega zborovoskega simpozija je naš zbor šele drugi iz Slovenije, ki bo imel privilegij sodelovati. Pred nami je na tovrstnem dogodku nastopil le svetovno znan zbor Carmina Slovenica iz Maribora.

Ko sva že v prihodnosti, pa še končajva s pogledom, uprtim v prihodnost. Kako vidite prihodnost glasbenega vzgajanja in izobraževanja mladine? Kako vidite prihodnost vzgajanja mladine na sploh?

Zelo mi je žal, ker se glasbeno vzgojo in zborovsko muziciranje tako prefinjeno izriva iz šolskega kurikuluma. Pri tem mislim tako na  število ur kot na vsebino. Predmet glasba v osnovnem šolstvu postaja vedno bolj faktografski predmet. Sklepam, da zaradi vedno večjega števila »neobvladljivih otrok«, gotovo tudi  zaradi lažjega številčnega ocenjevanja znanja in tudi zaradi strokovno nekompatibilnih učiteljev. Nacionalni preizkusi znanja iz predmeta glasba pa so dobesedno v posmeh glasbi in kažejo na popolno brezbrižnost in nepoznavanje glasbene tvarine tistih, ki o tem odločajo. Enako menim tudi za nacionalne preizkuse iz športa in likovne vzgoje.

Toliko raziskav, ki kažejo na obsežne in dolgoročne pozitivne učinke aktivnega muziciranja, je že bilo narejenih, da težko razumem sprenevedanje odgovornih. Pri tem ne gre le za pozitivne učinke na čustvenem področju, za zmanjševanje stresa, za boljše telesno počutje, za učenje socialnih veščin, temveč tudi za lažje učenje ostalih predmetov, za pridobivanje raznoterih in zelo raznolikih veščin tako potrebih za odgovorno in kakovostno življenje v odrasli dobi.

Današnje šolstvo (predvsem osnovno) ima zelo obsežne predmetnike. Nekateri predmeti so si med seboj zelo podobni, pri nekaterih se snovi celo ponavljajo, podvajajo, prekrivajo … Učne načrte bi bilo treba izčistiti, jih zastaviti nekoliko bolj asketsko, se osredotočiti na bistveno … Nelogično je, da danes, ko so informacije na dosegu enega klika, mlade dobesedno posiljujemo s podatki, namesto da bi se osredotočali na analiziranje, raziskovanje, poglabljanje, povezovanje, inovativno razmišljanje … Da bi jim ob vsem nemiru šolskega programa dali »čas in prostor« za aktivno ukvarjanje na športnih in umetniških področjih, pri katerih lahko razvijajo povsem drugačna in morda celo pomembnejša zavedanja, znanja in orodja za življenje.

Kje vidite mesto katoliških vzgojnih ustanov?

Na Škofijski klasični gimnaziji imamo zelo aktivno glasbeno življenje. Pet pevskih zborov, v katerih prepeva polovica vseh dijakov. Pevski in dramski festival, slikarsko šolo, športne dejavnosti … Katoliške šole lahko ravno zaradi več svobode pri šolskih in obšolskih programih, pa tudi zaradi večjega uvida v potrebe mladih in sveta, v katerem živimo, mladim nudijo vsebine, ki ključno prispevajo k njihovemu celostnemu razvoju. Verjamem, da so zaradi tega naši mladi bolje »opremljeni« za življenje in da imajo vse možnosti, da zgradijo zdravo, odgovorno in pošteno družbo.

Heleni Fojkar Zupančič se zahvaljujemo za pogovor in ji želimo, da bi še naprej tako uspešno predajala veselje do petja mlajšim generacijam.

Vsak mesec bomo v rubriki Vzgajamo ljudje predstavili pogovor z nekom, ki ima oseben odnos do vzgoje. Naj bo to učitelj, vzgojiteljica, ravnatelj, kuharica v šoli ali vratar. Z rubriko želimo prikazati pestrost življenja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ter pokazati, da lahko prav vsak s svojo osebnostjo, odnosom in zgledom vzgaja.