Nataša Hanuna je po izobrazbi zgodovinarka in šolska ter družinska mediatorka. Opravljala je že veliko poklicev – od prodajalke, kuharice v vrtcu, katehetinje do vodje Družinskega in mladinskega centra Cerklje na Gorenjskem. Od novembra 2016 je zaposlena v Zavodu sv. Stanislava, kjer vodi projekt Popestrimo šolo, ki je namenjen celostnem spremljanju in poklicnem usmerjanju dijakov in učencev.

Po oceni Svetovnega ekonomskega foruma bo 65% otrok, ki danes vstopajo v osnovno šolo, zaposlenih v povsem novih vrstah delovnih mest. V tako hitro razvijajočem se okolju zaposlovanja je naša sposobnost za predvidevanje in pripravo na prihodnje potrebe po znanju in spretnostih izjemno pomembna. Kako na to pripraviti učence in dijake? Kakšna bi bila idealna šola sedanjosti, ki bi otroke pripravljala za prihodnost?

Idealna šola bi bila hitro spreminjajoča, prilagajala bi se sodobnim trendom. Hkrati pa se mi zdi pomembno, da ostane trdna v svojem bistvu, močna v temeljnih vrednotah. Ker šola tudi vzgaja. Najpomembnejša popotnica, ki jo lahko damo učencem in dijakom, je samozavest, da zmorejo. Zato je pomembno, da jih v šolah poleg znanja opremimo z zelo raznolikimi večinami in kompetencami, predvsem pa, da jih ozaveščamo in opolnomočimo, kako raznolika znanja v resnici imajo. In da jih spodbujamo k aktivnosti.

Kakšno je pri tem mesto učitelja? Se vam zdi, da se učitelji dovolj zavedajo spreminjajočega se okolja, v katerem že živimo in ki se bo do aktivnega vstopa mladih v družbo še bolj spremenilo?

Kako bi z nekaj besedami opisali vzgojo, ki ste je bili deležni v svoji mladosti? Popustljiva in ljubeča, vendar z nekaterimi trdnimi mejniki, do kam lahko in čez kaj nikakor ne. Najbolj me je zaznamovalo to, da je bilo delo za Cerkev na prvem mestu. Če je bilo treba v župniji kaj postoriti, je imelo to vedno prednost pred domačimi obveznostmi. Ta drža razdajanja me je zaznamovala za vse življenje, ker sem tudi na svoji poklicni poti vedno izbirala službe, kjer sem lahko živela svojo poklicanost pričevanja ter razdajanja.

Vseživljenjsko učenje je termin, ki zaznamuje že našo sedanjost, še bolj pa prihodnost. Učitelji smo prvi zgled tega. Menim, da se učitelji zelo zavedajo/mo, da se okolje spreminja, in smo na nek način »prisiljeni«, da se spreminjamo, da smo aktualni, da se ves čas izpopolnjujemo. Hkrati pa je dejstvo, da si v tem hitro spreminjajočem se svetu v resnici nihče ne predstavlja, kakšna bo šola čez 10, 20 let. Kakšne tehnologije bomo uporabljali? Kako bomo posredovali znanje? Zato moramo biti predvsem tukaj in sedaj ter slediti vsemu, hkrati pa biti trdni v svoji drži posredovalcev znanja in vrednot in tudi kritični do sprememb, ki jih uvajamo.

Menite, da se otroci in mladi zavedajo hitrih sprememb v okolju? Po eni strani lahko v razredih in izven njih opažamo, da jim spremembe in novosti predvsem na področju tehnologije ne predstavljajo nobenih težav, po drugi strani pa se včasih zdi, da težko razumejo starejše generacije in na svet večkrat niso zmožni pogledati skozi kritično refleksijo neke zrele modrosti.

Otroci in mladi se zavedajo sprememb. Večkrat se zgodi, da jih je strah prihodnosti in jih negotovost, kaj jih čaka v prihodnosti, ohromi. Sodobne tehnologije so področje, kjer nas otroci in mladi prehitevajo. Na odnosni ravni pa je še ogromno kapitala za nas vse, da si vzamemo čas za te mlade, da smo z njimi, da gradimo odnose, smo empatični in jih učimo empatije.

V to okolje vstopa tudi projekt Popestrimo šolo. Nam lahko na kratko predstavite program in orišete svoje delo na projektu, ki ste ga zastavili v Zavodu sv. Stanislava?

Projekt Popestrimo šolo, ki ga financirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, smo si v Zavodu sv. Stanislava zastavili kot celostno spremljanje otrok in mladih od vrtca do študentskega doma s poudarkom na poklicni orientaciji. Ker poklicna orientacija ni odločitev, temveč pot, se ta dejansko začne že v vrtcu, ko si začenjamo nabirati prva znanja in kompetence, in se nadaljuje vse do usposabljanj v tretjem življenjskem obdobju. Otrokom in mladim želimo pomagati, da spoznajo, kdo so, v čem so dobri, kaj si želijo, katere talente že razvijajo in katere bi še lahko, ter jih preko različnih delavnic in individualnih srečanj opremiti s potrebnimi znanji, informacijami, veščinami in kompetencami, ki jim bodo pomagale na nadaljnji poti. Ob tem jim želimo omogočiti čim več pristnih srečanj in spoznavanj z različnimi študiji, poklici, podjetji doma in v tujini.

Kateri so pravzaprav poklici prihodnosti? Katere kompetence bodo potrebovali današnji učenci in dijaki pri vstopu na trg dela?

Kdaj je dozorela odločitev za vaš poklic? Moja poklicna pot je podobna tistim, ki jih bodo imeli naši mladi. Ni odločitev, ampak pot. Skozi vse poklice sem sledila svojemu srcu, svojim interesom in vrednotam. Se izpopolnjevala tam, kjer sem čutila, da potrebujem nadgradnjo. V najbolj produktivnem delu svoje poti sem si sama ustvarila svoj sanjski poklic kot vodja Družinskega in mladinskega centra pod okriljem Karitas, ker se mi zdi, da biti kristjan pomeni karitas tudi živeti.

Na našem trgu delovne sile so trenutno najbolj iskani poklici na področju strojništva, elektrotehnike in IT. Največ poklicev prihodnosti se razvija na področju informacijske tehnologije, spletne komunikacije in storitev, poleg tega pa bodo zelo iskani poklici v zdravstvu, ekonomiji in financah ter organizaciji in marketingu. Mnogo poklicev, kot je bilo že rečeno, sploh še ne poznamo in se še razvijajo. Fakultete se odzivajo na potrebe, delujejo povezovalno in kombinirano izobražujejo za določene poklice. Pri vstopu na trg dela bo pomembno, da imajo mladi kompetence iz čim bolj raznolikih področij, da niso ozko usmerjeni ter da so proaktivni.

Poleg izobraževanja pa je pomembna tudi vzgoja. Če smo se že nekoliko dotaknili tega, kakšna znanja bodo v prihodnje potrebovali mladi, me zanima, kakšne osebnosti bodo tiste, ki bodo najbolj uspešne in osebno srečne?

Delodajalci že sedaj pri mladih iščejo predvsem to, da znajo odgovoriti na vprašanja: Kdo si? Kaj želiš? V čem si dober? Kakšen je tvoj odnos do dela? Želijo si samozavestnih mladih. Mladih, ki imajo iskrico, veselje do dela, ki ga bodo opravljali. Zato je pomembno, da mlade motiviramo, da so aktivni. Dovoliti jim moramo njihovo samoiniciativnost. Naučiti jih moramo postavljati si cilje in jih evalvirati. Dovoliti jim moramo, da delajo napake, se iz njih učijo. Znati jih moramo pohvaliti, spodbujati, pa tudi negativno ovrednotiti določena njihova dejanja.

S kakšnimi občutki vas navdaja misel na prihodnost?

Najlepši del vašega poklica? Delo z ljudmi. Individualni pogovori, pa tudi tisti v skupinah. Trenutki, ko se srečamo v svojem bistvu in ko drug drugemu pomagamo rasti in se nadgrajevati.

Z lepimi in navdihujočimi. Uživam pri delu z mladimi. Čudoviti so. Vedno znova me navdihujejo njihove ideje. Vem, da imajo vrednote in da jih želijo živeti. Vedno znova jih učim, naj poslušajo svoje srce in mu sledijo. In če bodo to storili, me ni strah prihodnosti. Ker se v njihovih srcih skriva ogromno lepega.

Kako pa po vašem mnenju prihodnost vidijo mladi, s katerimi se srečujete?

Strah jih je predvsem napačne odločitve, zato z njo pogosto odlašajo do zadnjega. Spodbujam jih, naj raziskujejo, iščejo, sprašujejo, si odpirajo obzorja. Več kot bodo imeli informacij ter mnenj, lažje se bodo odločili. Predvsem pa naj jih ne bo ničesar strah. Če bodo v iskanje vložili trud ter samega sebe, bodo vedno na pravi poti, tudi če bodo kdaj naredili kak ovinek. Tudi ovinki in stranpoti so v življenju z namenom.

In še za konec – če pomislimo, da bodo našo skupno prihodnost v največji meri oblikovali prav ti mladi, s katerimi se srečujete pri svojem delu – smo lahko optimistični ali bi morali biti zaskrbljeni?

Največji osebni izziv(i) na področju vašega udejstvovanja? Resnično slišati ljudi. Biti inovativna. Slediti temu, kar okolje, v katerem delujem, najbolj potrebuje, se na to odzvati in dati, kar znam in zmorem. Hkrati pa biti vedno tudi pričevalka.

Kot sem že povedala, verjamem v naše mlade. V njih se skriva neomejena zakladnica zakladov. Zato sem optimistična. Zaskrbljeni pa smo lahko toliko, da se redno trudimo, da jim pomagamo odkrivati te zaklade, jih spodbujamo in jim včasih postavljamo tudi meje. Predvsem pa, da vedno izhajamo iz trdnih temeljev.

Nataši Hanuna se zahvaljujemo za pogovor in ji želimo, da bi uspešno nadaljevala z začrtanim delom in bila mladim v pomoč pri iskanju poklicne poti.