Ob tem, da Švedska 100% financira zasebne šole, ki so praktično po vseh elementih izenačene z državnimi, velja o Švedski verjetno izpostaviti še kaj in v tej kratki predstavitvi se ne želimo omejiti zgolj na že izpostavljeno vprašanje financiranja. Obsežnejša razprava o tej temi je bila objavljena tudi v zborniku Skupaj na poti, ki ga je maja izdal Inštitut za raziskovanje in evalvacijo šolstva (celoten zbornik si lahko ogledate tudi na naši spletni strani, za fizični izvod pa nam lahko pišete na ires@stanislav.si).

Preden pa si ogledamo situacijo šolskega sistema, pa vendarle dve opombi o omenjenem financiranju. Švedska je v svoji liberalizacijo šolske zakonodaje omogočila ustanavljanje šol tudi z namenom ustvarjanja profita. Čeprav je bila ideja v ozadju podprta s teorijo, da bo le tako mogoče zagotoviti dovolj konkurence, ki bo spodbujala zdravo tekmovalnost, racionalizacije in razvoj, v pogovorih s sogovorniki pogosto slišimo dvome o uspešnosti te ideje v praksi. Tovrstne institucije za upravljanje s šolami izvajajo državni program kot zunanji izvajalci.

Na drugi strani pa morajo šole, ki izvajajo drugačen program (med njimi katoliške), svoj obstoj vedno znova upravičevati s tem, da se od državnih šol razlikujejo. Zanimiva je perspektiva – posebej v primerjavi s Slovenijo, kjer se mora zasebno šolstvo vedno znova zagovarjati in predstavljati kot kar se da podobno državnemu. Če se zdi, da se še vedno bojimo tega, da bi v šolskem prostoru prišlo do prevelike raznolikosti ali različnih idej, se na Švedskem zavedajo bogastva, ki ga prinaša prav različnost. Tako država šolam, ki so ustanovljene s strani neprofitnih organizacij, ne dovoli izvajanja državnega programa – z argumentacijo, da bi otroci tega programa lahko bili deležni v državnih šolah ali šolah, ki jih za državo vodijo »koncesionarji« (argumentacija, za katero bi lahko rekli, da je po svoje smiselna, za profitne organizacije tako ne velja).

Sistem izobraževanja

Podobno kot v Sloveniji je predšolska vzgoja urejena za otroke od dopolnjenega prvega do petega leta starosti. Ob tem je zadnje leto vrtca zastavljeno kot mala šola in namenjeno pripravi otrok na šolo in delo v šoli. Kljub temu, da to leto pred šolo ni obvezno, se ga vseeno udeleži zelo velik odstotek vseh otrok.

Podobno kot v Sloveniji je obdobje obveznega šolanja urejeno v obliki devetletke, ki je razdeljena na tri precej jasno ločene triade (precej bolj jasno kot v Sloveniji). V nekaterih šolah tako morda ponujajo le prvi dve triadi ali pa le zadnjo triado skupaj s triletno višjo srednjo šolo. Zanimivo je morda, da imajo otroci organizirano varstvo pred in po šoli vse do 13. leta starosti.

Po osnovni šoli se lahko približno devet desetin učencev glede na svoje dosežke vpiše v enega izmed 6 splošnih ali 12 poklicnih nacionalnih programov, ostali imajo na voljo manj zahtevne programe, preko katerih lahko pridobijo osnovne kvalifikacije ali se usposobijo za vključitev v enega izmed srednješolskih programov. To višjo srednjo šolo sicer uspešno zaključi ponovno približno devet desetin vseh vpisanih dijakov.

Po gimnaziji se lahko mladi na Švedskem vpišejo na eno izmed 14 univerz, ki so glede na velikost države med najuspešnejšimi na svetu. Po šanghajski lestvici je kar 5 izmed omenjenih 14 univerz med najboljšimi 200 univerzami na svetu. Najvišje najdemo Karolinska Institutet iz okolice Stockholma, ki je znana predvsem po študiju medicine, najdaljši tradicijo pa ima univerza v Uppsali, ki je bila ustanovljena že leta 1477 (pred tem je v Lundu sicer že 50 let pod vodstvom frančiškanov delovala visoka šola, ki pa se je v univerzo oblikovala šele v 17. stoletju).

Zgodovina

Švedska je otroke pričela vključevati v štiriletne osnovne šole leta 1842. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je obveznih postalo sedem razredov, v petdesetih se je število povečalo na osem. Že pred tem je Švedska postala ena prvih držav, ki je leta 1949 pričela s poskusnim uvajanjem devetletke, ki je imela precej strogo ločene tri stopnje. Devetletka pa je šele leta 1972 postala obvezna za vse šole.

V začetku 90-ih let prejšnjega stoletja pa so se za švedsko šolstvo pričele večje spremembe. Ena teh je bila gotovo uvedba vavčerskega sistema, v katerem denar sledi učencu, dijaku in se tako izenačuje položaj državnih in neodvisnih šol. Kako je prišlo do tega obrata v državi, ki je še leta 1988 v študijah OECD zasedala mesto med najbolj centraliziranimi državami z največjo neposredno vključenostjo v vprašanja družbene dobrobiti.

Leta 1976 je bila izvoljena prva ne-socialistična vlada po letu 1930. Sistem švedske države dobrine je počasi pričenjal z neizpolnjevanjem predvidenih in pričakovanih obljub. S kritikami na račun javnega sektorja in drage ter neučinkovite države so se oči pogosto obračale prav v izobraževalni sistem, ki ni omogočal nobene konkurence državnemu monopolu.

Ko je bila leta 1991 izvoljena desnosredinska vlada, pa so se začeli tudi večji premiki prav v smeri omogočanja proste izbire za izobraževalne ustanove. Eno večjih sprememb je predstavljal program vavčerjev iz leta 1992. V dvajsetih letih po uvedbi programa se je delež učencev in dijakov na ne-državnih šolah dvignil z manj kot 1 % na skoraj 14 % v osnovnih in okoli 26 % v srednjih šolah.

Švedska še vedno dosega dobre rezultate na mednarodnih primerjalnih študijah kot sta PISA ali TIMSS. Je pa začela na teh lestvicah nazadovati v tem tisočletju. In prav v zadnjih letih se intenzivno ukvarjajo s tem, da bi ponovno dvignili kvaliteto svojih šol.

Že leta 2011, slabih 20 let po reformah, so sprejeli prve ukrepe in novo »belo knjigo«. V istem letu so pregledali kurikule osnovnih in srednjih šol ter uvedli obvezno testiranje v 3., 6. in 9. razredu, da bi lahko še bolj nadzorovali dogajanje v šolah. Po padcu na lestvicah je Švedska pri OECD naročila poglobljeno analizo, ki je maja 2015 nekoliko bolj poglobljeno pojasnila negativne trende. Švedska, ki je bila po vlaganju v šolstvo na prelomu tisočletja pod povprečjem OECD tako danes v izobraževanje vlaga 6,8 % BDP v primerjavi s povprečjem OECD, ki je 5,6 %.

Ugotovitev poglobljene študije OECD za relativno padanje Švedske na primerjalnih lestvicah je bila namreč prav v tem, da bi morala Švedska več finančnih sredstev vlagati v izobraževanje. Večja vlaganja v šolstvo pa so v veliki meri usmerjena prav v izobraževanje učiteljev in motiviranje mladih za izbiranje učiteljskega poklica.

Izzivi in uspehi

Če je prav ponoven dvig kakovosti eden osrednjih izzivov švedskega izobraževalnega sistema, lahko njegovo kulminacijo vidimo v liku učitelja, za katerega se trudijo, da bi ponovno postal privlačnejši, uglednejši, bolj spoštovan. Dejansko se nekateri šolski okoliše soočajo s težavo, da za delovno mesto ne morejo zaposliti kandidata z ustrezno izobrazbo. Šele leta 2013 so denimo uvedli zahtevo, da imajo vsi učitelji z zaposlitvijo za nedoločen čas ustrezen nacionalni certifikat.

Kratek pregled švedskega šolskega sistema pa lahko zaključimo s področjem, na katerem je lahko Švedska zgled ne le nam v Sloveniji, ampak dejansko celotni Evropi. V preteklosti je Švedska večkrat odprla vrata valovom beguncev in migrantov. Od zaprtja koncentracijskih taborišč po drugi svetovni vojni (in deloma že medvojnih beguncev), do zadnjega vala beguncev iz Sirije, je Švedska sprejemala begunce in migrante precej odprtih vrat. Trenutno na Švedskem živi približno 15% ljudi, ki na Švedskem niso bili rojeni. Po drugi svetovni vojni je na Švedskem živelo približno 6,5 milijona ljudi, danes jih živi skoraj 10 milijonov. Ob upoštevanju povprečne naravne rasti prebivalstva, ki se je v zadnjih desetletjih gibala okoli 1%, lahko vidimo, kako velik je bil na Švedsko vpliv imigracije.

In prav šolstvo je bilo tisto, ki se je znalo soočiti z izzivom integracije migrantov v švedsko družbo. Zgodbe drugih generacij so zelo pogosto pretežno ali praktično v celoti švedske. Otroci migrantskih družin so v preteklosti v veliki meri sprejele švedski jezik in kulturo in se integrirale v socialno življenje. Ob zadnjem valu beguncev pa je tudi pred Švedsko ponovno velik izziv.