Želja, ki jo apostol Pavel izrazi kristjanom v Tesalonikih, da bi jih Bog lahko očistil, da bi postali popolni, po eni strani kaže na njegovo skrb za svetost njihovih življenj, ki je bila ogrožena, po drugi strani pa razkriva njegovo neomajno zaupanje v moč Gospodovega posredovanja. Pavlova skrb se nanaša tudi na današnje kristjane. Polnost krščanskega življenja, ki jo Bog dovrši v človeku, je neprestano ogrožena zaradi skušnjave, da bi se človek vdal duhu tega sveta. Bog nas zato podpira in nam pomaga, da bi mogli vzdržati in ohraniti darove Svetega Duha, ki nam jih je podaril, novo življenje, ki nam ga daje v Duhu. Če ohranimo ta zdravilni sok življenja, ostane naše celo bitje neomadeževano in trdno. Toda zakaj mora Bog, po tem, ko nam je podaril te duhovne darove, znova posredovati, da jih ohrani cele in nedotaknjene? To je vprašanje, ki se ga moramo vprašati. Dobro vemo, da smo slabotni in da je naša človeška narava krhka, zato so Božja darila v nas hranjena v lončenih posodah.

Zaupanje in soočanje z izzivi

Božje posredovanje, ki nam pomaga vzdržati do konca, do našega srečanja z Jezusom, je izraz njegove zvestobe. Je kot dialog med našo slabotnostjo in njegovo zvestobo. In On je v svoji zvestobi neomajen, medtem ko Pavel na drugem mestu zapiše, da je močan tedaj, ko je slaboten. Zakaj? Zato, ker je takrat v stiku z Božjo zvestobo. In Božja zvestoba nikoli ne razočara. Bog je najprej zvest sebi, zato bo dokončal delo, ki ga je začel s svojim klicem v vsakem izmed nas. To nas navdaja z velikim zaupanjem: zaupanjem, ki sloni v Gospodu in od nas terja aktivno in pogumno sodelovanje pri vseh izzivih sedanjega trenutka. Veste, da ne moremo živeti, ne da bi se srečevali z izzivi, ne da bi nanje odgovarjali. Kdor se ne srečuje z izzivi, kdor se z njimi ne sooča, ne živi resnično. Pripravljenost in sposobnosti, podprte z močjo Svetega Duha, ki biva v nas od dne našega krsta, nam omogočajo, da smo več kot zgolj gledalci, omogočajo nam, da postanemo protagonisti dogodkov našega časa. Prosim, ne glejte od daleč na življenje, kako teče dalje. Sprejmite izzive in pomagajte ponesti naprej življenje in razvoj: v boju za človeško dostojanstvo, v boju proti revščini, v boju za vrednote in v mnogih drugih bojih, ki nas dnevno obkrožajo.

Spoštovanje enotnosti v različnosti

Poklicani smo, da se z močjo in evangeljsko drznostjo soočimo z raznovrstnimi izzivi. Družbeno-kulturni kontekst, v katerem živimo, je občasno obtežen s povprečnostjo in dolgčasom. Ne smemo se prepustiti monotonosti vsakdanjega življenja, namesto tega se moramo lotiti projektov, ki dajejo večjo širino in gredo onkraj običajnega. Ne smemo dopustiti, da bi nas oropali mladostnega navdušenja! Napak bi bilo dopustiti, da nas prevzamejo medli, neizraziti, poenoteni miselni vzorci, vzorci, ki banalizirajo in relativizirajo vse po vrsti, in napak bi bilo razumeti globalizacijo kot golo poenotenje sveta. Da bi se izognili temu tveganju, si globalizacije ne smemo predstavljati kot krogle. Model, ki bi ga morali zasledovati v resnični globalizaciji (ki je dobra), tako ni krogla, pri kateri so zglajeni vsi robovi in izginejo vse razlike, ampak polieder, ki ga sestavlja mnogo ploskev in spoštuje enotnost v različnosti. Če varujemo enotnost, varujemo tudi raznolikost. Enotnost v nasprotju s tem bi ne bila človeška.

Zvestoba, pogum in prizadevanje

Če si ne dovolimo, da bi nas pogojevalo okolje s svojimi prevladujočimi mnenji, ampak ostajamo zvesti krščanskim etičnim in verskim načelom, najdemo pogum, da se upremo in plavamo proti toku. V globaliziranem svetu bomo tako zmogli prispevati k ohranjanju določenih specifičnosti, ne da bi zniževali etične standarde. Raznolikost mišljenj in individualnost posameznikov odražata širino Božje modrosti.

Naj vas prizadevanje za pot v veri in življenje po evangeliju spremljata v času priprave na božič, da boste lahko na pristen način doživeli Jezusovo rojstvo. Da pa boste ostali na poti, zvesti evangeliju, vas lahko spodbudijo tudi besede blaženega Piera Giorgia Frassatija, ki jih je še kot študent zapisal prijateljici Isadori Bonini: »Živeti brez vere, brez domovine, ki bo jo branili, brez neomajnega zagovarjanja resnice v žaru boja sploh ne pomeni živeti, ampak le životariti. In nikoli ne bi smeli le životariti, morali bi živeti!«

Iz nagovora papeža Frančiška 30. novembra 2013, prevod in priredba: Marko Weilguny