Z izrazom celostna vzgoja se želi zajeti tisto izkušnjo vzgajanja in poučevanja, ki v središče postavlja človeka kot telesno, duševno in duhovno bitje. V tem je namreč edina resnična celota, ne pa toliko v pedagoških pristopih ali v samem učnem okolju. Otrok in mladostnik, ki raste in se razvija, ki išče, se izgublja in hrepeni, ki sluti, upa in obupuje, je izhodišče, nosilec in uresničevalec vzgoje. Če temu dodamo še pedagoge in vzgojitelje, potem lahko rečemo, da je osnovna celica tega proces odnos med osebami.

Katoliško šolstvo znotraj svoje mnogoterosti vzgojno-izobraževalnih ravni in pristopov potrjuje enoten ideal celostne vzgoje, saj ga uresničuje na različnih nivojih. Te lahko nekako strnemo v 6 načel, ki so prirejena po dokumentu Kongregacije za katoliško šolstvo z naslovom »Vzgoja in izobraževanje danes in jutri: Vnema, ki se ponovno vrača«[1] in smo ga na IREŠ-u izdali kot del publikacije Katoliško šolstvo pred izzivi časov.

1. VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE Z ROKO V ROKI

Učna okolja spodbujajo raziskovalno delo, pri katerem so udeleženci predani iskanju resnice in se hkrati zavedajo, da ima človeško znanje tudi svoje omejitve. S tem ohranjajo veliko odprtosti duha in srca.

2. ČLOVEK JE SREDIŠČE CELOSTNOSTI

Pedagoški procesi so utemeljeni na uravnoteženem poudarku kognitivnih, afektivnih, družbenih, strokovnih in duhovnih vidikov človeka.

3. USTVARJALNOST MED TRADICIJO IN INOVACIJO

Pedagogi in vzgojitelji spoštujejo osebno dostojanstvo in edinstvenost svojih učencev in gojencev. Izobraževanje nikakor ne sme biti množičen proces, pri katerem je človeško bitje zvedeno na številko in s tem podvrženo manipulaciji.

4. ALTERNATIVNI POUK

Odgovorni za vzgojo in izobraževanje ustvarjajo številne priložnosti, v katerih mladi rastejo ter razvijajo svoje talente in potenciale.

5. PEDAGOG MOTIVATOR

Učitelj ni samo »vseznalec«, temveč nekdo, ki opogumlja vsakega učenca, da razvije svoje talente v duhu sodelovanja in solidarnosti.

6. DIALOŠKOST

Skupnost znanja temelji na spoštovanju idej, odprtosti za dialog, zmožnosti sporazumevanja in opravljanja dela v duhu svobode in skrbi za sočloveka.

Gre torej za enotno vizijo celostnosti, ki je utemeljena na človeku kot osebi. Treba je poudariti, da to ni samo privilegij katoliških šol, temveč odgovornost in naloga šolstva kot takega. V slovenski družbi smo že večkrat slišali zahteve po šoli, ki bi bila bolj po meri človeka. To ne pomeni tega, da sledimo sodobnim trendom na področju vzgoje ali pa celo potrebam trenutnega gospodarstva, temveč predvsem, da imamo pred očmi ideal odgovornega in ustvarjalnega posameznika, ki je odprt za številne priložnosti v življenju in spoštuje ter uresničuje vrednote strpnega sobivanja. Končno je treba poudariti, da se celostna vzgoja popolnoma udejanji šele takrat, ko vsak posameznik kot oseba lahko skupaj z drugimi zaživi čim bolj polno življenje in si prizadeva za skupno dobro v družbi in kulturi. Ustvarjalnost gre z roko v roki z inovativnostjo znanja in skrbjo za sočloveka.

Največje spremembe na področju vzgoje se zgodijo takrat, ko ne želimo spreminjati ničesar velikega, temveč izpostavimo pomembno pred nepomembnim. K temu nas vse: pedagoge in vzgojitelje, starše in skrbnike, spremljevalce in spodbujevalce ter vse druge, ki spremljamo otroke in mladino, vabi vizija celostne vzgoje.

dr. Tadej Rifel

[1] Namesto besedne zveze vnema, ki se ponovno vrača, se je v zadnjem času uveljavila besedna zveza obnavljajoča se vnema.