V Zavodu sv. Stanislava smo v preteklem letu pripravili seminar za učitelje in vzgojitelje z naslovom Razum, srce in roke: Prednosti celostne pedagogike. V januarju 2018 ga bomo ponovili in nadgradili. Želeli smo predstaviti koncepte in izkušnje, ki jih dihamo v zavodu. Ko se sprašujemo o tem, kaj točno pomeni izraz celostna pedagogika, si je na začetku dobro ogledati pojem celote v okviru izobraževanja.

Pri našem razumevanju celostne vzgoje za lažje razumevanje uporabljamo trojico: razum (vedenje), srce (čutenje) in roke (delo). Hkrati pa si zastavljamo tudi vprašanje, kdo je celota. Na to vprašanje sta možna dva odgovora. Prva celota je otrok, učenec oz. dijak. Celota je človek kot oseba. Pri celostni pedagogiki gre predvsem za to, da smo pozorni na sposobnosti in talente posamezne osebe. Hkrati pa je ta celota tudi učitelj, in sicer v tem smislu, da se je, tako kot rečemo za človeka nasploh, pripravljen vedno znova učiti. Znotraj celostne vzgoje je učitelj hkrati učen in učeči. Seveda k temu lahko dodamo, da so celota tudi starši, ki so prvi vzgojitelji in zavedni ali nezavedni zgled svojim otrokom.

S celostnim spremljanjem se čudovito dopolnjuje projekt Popestrimo šolo, ki v zavodu poteka od lanskega leta in katerega glavni namen je koordinirati in organizirali različne skupinske in individualne dejavnosti, preko katerih bodo otroci in mladi odkrivali in utrjevali svoje talente, se aktivno spoznavali s procesom vseživljenjskega učenja in neformalnega pridobivanja kompetenc z namenom boljšega načrtovanja svoje poklicne poti. Glavni poudarki projekta so celostni razvoj osebnosti, odkrivanje in razvijanje talentov, spodbujanje inovativnosti, poklicno usmerjanje in individualno spremljanje.

Znati ubesediti svoja razmišljanja

Učitelji, vzgojitelji in starši naj bi se vedno znova ukvarjali z vprašanjem, kaj njihovi otroci želijo delati v življenju, kaj hočejo dobrega ustvariti. Spodbujeni smo, da dopustimo otrokom, da povedo, kaj mislijo. Vedenje (razumski del človeka) je v osnovi spojen z našim govorom. Dopustiti moramo, da, če otrok nekaj ve, to tudi lahko pove. Hkrati pa je dobro, da se otrok zaveda, da je včasih bolje kakšno misel zadržati zase. Pri pogovorih o poklicni orientaciji mladostniki velikokrat sami pridejo do spoznanja, da je pomembno, da ubesedijo svoja razmišljanja. Starši, vzgojitelji in učitelji pa smo poklicani, da jim z dodatnimi vprašanji širimo njihova obzorja. Pomembno je, da mladim pomagamo odkrivati, kdo so, kaj si želijo, v čem so dobri, kaj jim okolje nudi, kaj bi bilo dobro še raziskati.

Strogost vs. popustljivost, predstave vs. realnost

Vsak si želi biti opažen, to pa pomeni, da v drugem vidimo, kaj si želi oziroma kaj resnično potrebuje. Tukaj gre za umetnost iskanja ravnotežja med strogostjo in popustljivostjo. Največje veselje za naše življenje se zgodi takrat, ko smo nekaj ustvarili z lastnimi rokami. Predstavljajmo si, da skupini otrok damo kos lesa in navodila, naj naredijo hišo. Lahko si zamislite, koliko življenja je vključenega v gradnjo dogovorov, koliko prerekanj, neštetih poskusov, preden skupaj pridejo do končnega uspeha. To želimo podoživeti tudi v šolskem prostoru, z mnogimi dejavnostmi, ki jih nudimo. Mladi pa si morajo izkušnje pridobivati tudi izven varnih in poznanih okolij, zapusti morajo cono ugodja in raziskovati okolja, kjer se gibljejo njihovi interesi, ter pri sebi preverjati, če se predstave in realnost dopolnjujejo.

Celostno pedagogiko povzemajo načela celostne pedagogike:

  • Vzgoja in izobraževanje z roko v roki
  • Človek je središče celostnosti
  • Ustvarjalnost med tradicijo in inovacijo
  • Alternativni pouk
  • Pedagog motivator
  • Dialoškost

Vsa ta načela se tesno povezujejo s poklicnim spremljanjem, saj sta poklic in poklicanost del celote posameznika in sta tesno povezana s posameznikovimi interesi, sposobnostmi, vrednotami, temperamentom in veščinami, ki jih obvlada. Iskanje poklicanosti zahteva vedno več inovativnosti in kreativnosti v povezavi z vseživljenjskim učenjem in načeli celotne pedagogike, preko katerih mladim pomagamo razvijati raznolike veščine, ki so poleg znanja pri zaposlovanju vse bolj pomembne.

Tadej Rifel, profesor Vere in kulture na Škofijski klasični gimnaziji in raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje in evalvacijo šolstva, in Nataša Hanuna, multiplikatorka projekta Popestrimo šolo v Zavodu sv. Stanislava, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS