Malto večinoma poznamo kot počitniško destinacijo ali izhodišče za križarske pohode v Sveto deželo. Ima pa ta majhna otoška država z nekaj manj kot pol milijona prebivalcev tudi enega bolj socialno urejenih šolskih sistemov, ki državljanom omogoča visoko raven udeležbe v izobraževanju.
Otok in tudi šolstvo v veliki meri določata njegova bogata zgodovina in specifična geografska lega. Kot je dvojezična večina prebivalcev Malte, tako tudi šolski sistem gradi v smeri te dvojezičnosti, ki se otočanom obrestuje v veliki meri. Angleščina, jezik dolgoletnih kolonizatorjev, je uradni jezik ob avtohtoni malteščini, ki je kot uradni jezik Malte tudi uradni jezik Evropske unije. Je pa ob tem to tudi edini uradni jezik unije iz skupine semitskih jezikov, natančneje njene podskupine arabskih jezikov.
Šolski sistem
Šolanje je za otroke obvezno od petega do šestnajstega leta. Od tretjega leta dalje lahko otroci obiskujejo vrtce, ki so po celi državi brezplačni. Država financira tudi svoje osnovne šole in v skladu s sporazumom med državo in Cerkvijo, po katerem je Cerkev državi odstopila večino svojih posesti, ki jih ni uporabljala, iz leta 1991 tudi plače učiteljev na zasebnih katoliških šolah. Te v celotnem šolskem sistemu predstavljajo skorajda tretjino in med prebivalci Malte uživajo velik ugled.
Učenci obiskujejo šestletno osnovno in za tem še petletno srednjo šolo. Po končani osnovni šoli, učenci opravljajo preizkuse, na podlagi katerih se lahko vpisujejo na srednje šole. Uspešnejši dobijo možnost, da se vpišejo na prestižnejše in zahtevnejše liceje, večji del ostalih šolanje nadaljuje na lokalnih srednjih šolah. Razlike med enimi in drugimi so predvsem v zahtevnosti predmetov, poleg tega pa na licejih večjo raven izbirnosti in specializacije dijaki izbirajo že v tretjem letniku (leto pred vrstniki).
Morda velja izpostaviti za naše razmere zanimivo dejstvo, da po večinoma mešanih osnovnih šolah (z izjemo večine katoliških šol), srednje šole ločeno obiskujejo dekleta in fantje.
Srednješolsko izobraževanje se pri 16 letih zaključi z izpitom, ki učence ponovno razvrsti glede sposobnosti in usmeri na nadaljnjo izobraževalno pot. Tisti, ki so sposobni za univerzo, pred vstopom vanjo obiskujejo še dve leti po-srednješolskega izobraževanja, ki ju pripravljata na univerzitetni študij. Po teh dveh letih opravljajo izpite za sprejem na univerzo. Od leta 1988 država omogoča brezplačni študij vsem državljanom, ki na teh izpitih izkažejo sposobnosti, da bodo študij uspešno dokončali.
Edina univerza na otoku je univerza z bogato tradicijo, ki sega v leto 1592, ko so jezuiti po odloku papeža Klementa VIII., ustanovili na Malti svoj kolegij. Današnja univerza, formalno v obstoju od leta 1769, izobražuje nekaj več kot 11.000 študentov.
Zgodovina
Po nekaj več kot dvestoletni arabski okupaciji otoka konec prvega tisočletja, ko so se pričeli pojavljati prvi zametki formalnega izobraževanja, je morala Malta počakati še nekaj stoletij do pojava prvih pravih šol. S prihodom križarjev in cerkvenih redov so se počasi pričenjale ustanavljati šole. Sprva so izobraženi menihi branja, pisanja in aritmetike poučevali le otroke premožnejših prebivalcev, a so kmalu pričenjali tudi z organizacijo splošnejšega pouka. Konec 14. stoletja in skozi celotno 15. stoletje so na otok prispeli frančiškani, za njimi še karmeličani, dominikanci in avguštinci.
Po francoski revoluciji je Napoleon, ki je na Malti vzpostavil Francosko republiko, z otoka pregnal viteške rede in ukinil vse zasebne šole. Leta 1798 je tako Malta doživela prvo večjo šolsko reformo, ki je uvedla brezplačne osnovne šole v pristojnosti državnih oblasti. Le leto pozneje so Britanci z otoka pregnali Francoze in šolski sistem pričeli oblikovati po svojem vzoru. V letih 1846 in 1847 so v svoji koloniji Britanci uvedli urejeno brezplačno državno šolstvo s šolami za otroke do 14. leta po vseh vaseh, da je tako izobraževanje postalo dostopno za vse.
Obveznost obiskovanja šole je bila za otroke do 14. leta sicer uvedena šele leta 1946, ko so s tem ukrepom želeli odgovoriti na izzive revščine, zaradi katere med svetovnima vojnama veliko število otrok ni obiskovalo šole, da so lahko doma pri obdelovanju zemlje pomagali svojim staršem. Po samostojnosti otoka v letu 1964 je zadnja večja šolska reforma prišla v letu 1988, ko se je starost šoloobveznih otrok dvignila na 16, šolski prostor pa je postal tudi precej bolj odprt za zasebne šole.
Prihodnost
Šolski sistem na Malti je relativno stabilen, sogovorniki izpostavljajo, da v javnosti vlada precej jasno stališče glede njegove usmeritve. Sredstva, ki jih oblast namenja šolstvu, so precej visoka in standardi učiteljskega dela od plače do normativov so urejeni in spoštovani v vseh segmentih šolanja.
Sogovorniki med izzivi tako izpostavljajo predvsem prilagoditve sistema, da bi lahko kar najbolj učinkovito poučevali učence z različnimi učnimi sposobnostmi, nadaljnje delo za izenačevanje možnosti in dosežkov dečkov in deklic ter pripravo na večjo medkulturnost, s katero se bo Malta kot otok na prepihu v prihodnosti gotovo še srečevala.
Marko Weilguny